Teroristični napadi v Rusiji ne bodo spremenili ničesar
(Piše: Sašo Ornik) Kakorkoli gnusni že so bili napadi v Moskvi in v Dagestanu, ki so prejšnji teden pred velikonočnimi prazniki zahtevali več deset življenj nedolžnih ljudi, v resnici sami po sebi ne bodo spremenili ničesar. V boju z islamskim terorizmom s Kavkaza bo Rusija še v prihodnje utrpela kar nekaj udarcev, kakršne je utrpela že v preteklosti, bolj kot število žrtev, pa bo pomemben odziv oblasti, ki bo pokazal na delitve znotraj kremeljskih elit in na njihove namene s prihodnostjo države, ki ji vladajo.
Kljub vlečenju paralel z napadi leta 1999, ki so tedanjemu predsedniku vlade, Vladimirju Putinu, omogočili napad na Čečenijo in s tem drugo čečensko vojno, hkrati pa mu pomagali ustvariti podobo odločnega moža, ki bo znal s trdo roko Rusijo izpeljati iz globoke krize, je v letu 2010 stanje v marsičem drugačno. Država je pod Putinom gospodarsko izredno hitro rasla, skoraj vsi sektorji so se okrepili, raven kriminala je padla, demografija se je popravila, podpora predsedniku pa je bila ves čas izredno visoka. Za ceno podpore lokalnemu mogočnežu Kadirovu je tudi Čečenija v dobršni meri umirjena. Kar ne pomeni, da v republiki, pa tudi na širšem področju severnega Kavkaza ne mrgoli skupin, ki želijo izgnati rusko oblast in ustanoviti samostojne države, če v mislih že nimajo kar povsem islamskih držav. A za zdaj so razmere povsem obvladljive in kažejo na dolgotrajni boj proti predvsem islamskim skrajnežem, pripravljenim na zločine vseh vrst, kakor kažejo napadi v preteklih dneh. Cena tega boja za Kremelj ni tako visoka, da si ga ne bi mogli privoščiti, vsekakor pa niti približno ni tako visoka, kot za Američane v Iraku in Afganistanu, niti jih tako ne ogroža, kot Izraelce zavoljo demografije njihov spopad s Palestinci.
Napadi ne kažejo na neuspeh Putinove politike, kot se je med drugim slišalo v preteklih dneh, ampak na samo naravo boja proti upornikom, ki so si oblekli islamski plašč. Ta dolga vojna ima mnogo bojišč po svetu in nič ne kaže, da bi kmalu ponehala in s tem bodo morali živeti ne le Rusi, ampak tudi vsi drugi, kakor kažejo številni napadi po svetu v preteklih letih. Popoln umik z nemirnih območij pri tem ne bi koristil ničemur, saj bi ruskim silam pridigarji sovraštva, kakršen je na primer voditelj upornikov Doku Umarov, ki podobno kot Osama bin Laden grozi z vsesplošnim uničenjem, sledili naprej, v želji da razširijo svojo oblast nad čim večjim ozemljem.
V tem tipu vojne zmage ni mogoče razglasiti, kakor v konvencionalnih spopadih, a če kaj, potem je ruskim silam uspelo zlomiti večino odpora in se zdaj soočajo s posameznimi skupinami ali celo samo posamezniki, prisiljenimi posluževati se terorizma, ker drugega ne premorejo. Putinova politika tako z napadi nikakor ni doživela neuspeha in le od premisleka kremeljskih elit bo odvisno, kakšne bodo zdaj posledice. Papirnati tiger, kakor je Ruse pred leti med drugo čečensko vojno imenovala ameriška državna sekretarka Madeline Albright, je za razliko od ameriške vojske svojo bojišče uspel v večini umiriti.
Tukaj ne moremo mimo želje po modernizaciji, razkola med civiliki in siloviki, med ljudmi za predsednikom vlade in za predsednikom države, med tistimi, ki hočejo večjo liberalizacijo in onimi, ki bi raje imeli varnost avtoritarne države. Napade bi lahko izkoristili za zaviranje modernizacije, za omilitev reform, s katerimi predsednik Medvedjev želi počistiti neučinkovite varnostne sile in odzivi naslednjih dni nam bodo pokazali, kam se namerava usmeriti mogočna ruska ladja in koliko moči dejansko ima kateri od igralcev. Pri tem bodo veliko vlogo odigrali tudi glavni mediji pod nadzorom Kremlja, saj bodo ti lahko zgodbo bodisi povzdignili, ali pa z molkom zmanjšali njen doseg.
Kakor kaže do zdaj, se moč v tandemu Putin Medvedjev kljub številnim napačnim napovedim preteklega leta počasi seli k slednjemu, prvi pa je rutinsko tarča napadov številnih opozicijsko usmerjenih Rusov, ki se zbirajo na protestih po državi in ga krivijo za vse mogoče in nemogoče, medtem ko Medvedjevu neko sožitje uspeva tudi s temi ljudmi. Ruski predsednik terorizem lahko po svoje tudi izkoristi za pospešitev reform, saj je jasno, da je za slabo stanje na Kavkazu in v varnostnih službah med drugim kriva tudi korupcija, ki se kot rak širi po vsej ruski družbi. Napad tik pred sedežem FSB-ja je že veljal kot sporočilo ruskim varnostnim službam, da ne nadzorujejo razmer, kar bi lahko predsednik izkoristil za okrepitev svojega nadzora nad to službo. Spet, to ima mnogo večji pomen v okviru boja med kremeljski klani, kot v okviru boja proti terorizmu.
Na koncu koncev je vendarle tako, da terorizem sam po sebi lahko povzroča številne žrtve in mnogo bolečine in žalosti, odzivi njihovih tarč pa so potem tisti, ki lahko karkoli spremenijo. To velja tudi za Rusijo.
Sašo Ornik
Sašo Ornik – Jin je uveljavljeni blogerski politični komentator, avtor bloga Jinov svet. Na Drugem svetu kot gostujoči bloger spremlja aktualno politično dogajanje v Sloveniji in svetu.
Arhiv kometarjev Saša Ornika na Drugem svetu