Ura filozofije: Kako se dogaja zgodovinskost literature (1. del)

18. Dec 2009 15:21

Kako se dogaja zgodovinskost literature? Preden se odpre vprašanje o zgodovini literature, o njeni zgodovinskosti in navsezadnje njeni literarnosti, je potrebno razjasniti ključno točko iz katere se je izvila sama zgodovinskost kot taka. Stara ljudstva minevanja časa niso pojmovala kot časovno premico, po kateri se človeštvo premika naprej ali nazaj. Zanje je časovnost pomenila en sam pojem cikličnosti, na krožnici katere človek sam ni imel poglavitne vloge, razen do te mere, da je obujal in podoživljal nastanek sveta iz čistega kaosa. Skupnost človeških bitij je skozi rituale vedno znova poveličevala prehod od kaotičnosti do stvarnosti, ko je iz popka sveta ugledalo luč življenje.

Čeprav najstarejši literarni zapisi oziroma pojav pisanih (pisnih) oblik še vedno nakazujejo veliko navezanost na ciklično vlogo človeka v svetu, se vendarle s pojavom zavesti človeka kot samostojnega bitja v rokah in od rok višjih instanc začne zgodovinskost literature. Ravno literarna časovna premica prikazuje pohod zgodovinskega človeka od svojih cikličnih nastankov do trdnih mejnikov na svojem poltraku življenja.

Paradoksalno se zdi trditi, a vseeno razvoj literature, njena raznolikost in časovni razmaki kljub vedno polnejši in popolnejši zgodovinskosti še vedno kažejo znake cikličnosti. Različna obdobja v odnosu do drugih rišejo bledo sliko ravno tiste ciklične pojme starih ljudstev, ko se iz kaosa, kaotičnosti ene dobe razvije in ustvari nova era in tako naprej dogodek povzroči dejanje, vsi ti elementi pa se elipsasto prenašajo naprej po zgodovinskem času.
Čeprav egipčanska književnost (začetek okoli 3000 pr. Kr.) danes le deloma ustreza pojmu literature, kaže prve zametke človekovega napredka in aktivnega vložka v takratni svet. Egipt je svojo literarnost začel v grobih oblikah poezije in proze. Ritem delovnih pesmi (Pesem nosačev žita), verskih himen (Himna Amonu, Himna sončnemu božanstvu), ljubezenskih izpovedi je služil kot standardni obrazec religiozne in himnične cikličnosti. Prozaičnost egipčanska književnosti se začne v mitih o božanstvih, iz tradicij in vsakdanjega življenja. Proza jo lahko imenujemo do te mere, v kolikor je pomenila zgled za kasnejše literarne zvrsti ali vrste. Najbolj znani zgodbi Egipta sta Zgodba o dveh bratih in Sinuhejeva zgodba.

Egipčanski književnosti sledi mezopotamska (začetek ok. 1850 pr. Kr.), poimenovana tudi babilonsko-asirska oziroma sumersko-akadska književnost, kjer ima božanstvo še vedno pomembno in odločilno vlogo, vendar     ne nosi etičnega sporočila. Staroegipčanska struktura se opazno seli v mezopotamske literarne začetke, ki pa se od predhodnice začnejo umikati zaradi vse pomembnejše vloge tradicije in avtoritete. Miti, obredna besedila in epi (Ep o Gilgamešu) se vse bolj premikajo v kulturne, zgodovinske in državotvorne funkcije. Človek zdaj ni več soočen le s svetom, temveč s svetom, kateremu poveljuje vladar-bog.

Identiteta skupne religije, ki opredeljuje judovsko skupnost, se prav tako prelije v identiteto književnosti. Svetospisje deluje literarno in vnaša literarnost v sam ustroj skupnosti. Starožidovska književnost je primer tesne povezanosti življenja skupnosti s pojmom literarnosti, kjer zgodovinski spisi, izpovedne, poučne, liturgične pesmi in zgodbe dobijo vlogo postave.
Kakor judovsko, prav tako arabsko književnost povezuje monoteistična struktura skupnosti in kulture, ki se odraža tudi v književnosti. Pripovedništvo zaznamuje ciklična pripoved Tisoč in ena noč, kar kaže na zgled starejših književnosti. Poezija se izraža v veliki meri s prostim verzom, vendar s številnimi notranjimi konvencionalnimi pristopi, kjer ima jezik sveto mesto islamske tradicije.

Perzijska in indijska književnost že začenjata izpostavljati posameznika, a ne v smislu individualizma, temveč v smislu vse večjega poudarjanja posameznosti življenja. Hafis tako opeva hedonistično izživljanje, medtem ko hinduizem začenja posegati že v grške smotre biti in niča.
Grštvo pomeni veliki premik na zgodovinski premici literature. Na tej točki se že namreč začenjajo izrisovati poteze zgodovinskosti, ki bo v kasnejših obdobjih sprožala takšne ali drugačne polemike oziroma premike. Mit s svojim opisovanjem in utemeljevanjem kozmosa iz čistega kaosa namreč začenja izgubljati urejenost dogodkov, ki sprožajo dejanja v zgodbi in zgradbi kozmogonije ter teogonije, in daje prostor sprva arhaičnim epom, ko se boj junakov z bogovi še zmeraj pomika po kozmološki tirnici, kasneje pa klasičnim epskim primerom, ko problemi državne organizacije postanejo problemi zgodovinskosti. Kljub pomembni prisotnosti božanstev, bogov in boginj, človeka zaznamuje izrazit antropocentrizem. Ciklično starih ljudstev začne pridobivati zgodovinske, človeške podtone, ki se najbolje manifestirajo v Homerjevi Iliadi in Odiseji. Grki poleg svojih epskih razsežnosti odprejo pot atiški tragediji. Ep se umakne in da ponovno prostor herojski zgodovini, kjer ciklično ostaja v vlogi junaške zveze z mitskim. Dionizičnost prevzema grške množice, ritualnost dobiva ponovno verodostojnost in privilegij, vse do prihoda Evripida in njegove Medeje, ki z vnašanjem konfliktnosti posameznika in skupnosti po Nietzscheju odvzame dionizičnost in povzroči zaton atiške tragike. Grška lirika prav tako prikazuje prehod od zborske, melične lirike, ko skupnost še predstavlja celoto, do obdobja Vergila, Katula, Ovida in Horaca z njihovim opevanjem zgodovinske pripadnosti, ljubezenske kljubovalnosti in elegične vloge pesnika. Obrat hierarhij, avtoritet in norm sproži Petronij z romanom Satirikon. S karnevalizacijo antičnega romana s pomočjo parodij, aludiranja in medbesedilnosti kot eden prvih kaže na tisto znano, že omenjeno paradoksalnost literature, ko skupek neštetih literarnih variacij naposled povzroči v večini ali krizo obdobja ali parodiranje obdobja.

Maša Jazbec

 

Oznake:
[TheChamp-Sharing title="Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:"]