Ura filozofije: Kako se dogaja zgodovinskost literature (2. del)
Prvi del članka iz ur filozofije najdete na tej povezavi…
Srednji vek se premika v tesnih okvirih religioznosti, predvsem krščanstva. Lirika je tonirana subjektivno, misterioznost zaseda dramo kakor pustolovskost prozo. Na drugi strani pa ravno ta puristični pristop do literature hitro spodbode svobodne umetnike, zanesenjake velikih besed in pogumnih dejanj. Ti se prav tako še oklepajo misterioznosti, a tematika njihove poezije je sedaj prežeta s pikrostjo, ironičnostjo, satiričnostjoi n vulgarnostjo, kar pomeni velik odmik od pobožanstvenosti človeka. Zgodovina hoče človeka in sicer v majhni meri, a zadosti opazno, nakazuje človeka prihodnosti, ki v svetu lahko biva brez boga. Posameznik postane vitez svoje domišljije, s čimer še vedno , vsaj tako še zdi, hrepeni po nekem cikličnem kontekstu, gralu, le oblika in podoba prihajajočega Dioniza še ni jasna. Jasna pa je alegorična podoba pekla, vic in nebes, ki jih zarisuje Dante v Božanski komediji, ko prikazuje veličastnost in pogubnost človeka zgodovine, ki občuti čas kot produkt samega sebe. Burkaštvo srednjega veka in napetost verzne pripovedne proze počasi privedeta do vse večjega opevanja jaza in svobode posameznika.
Novoveški jaz se najde v ponovni oživitvi antičnega duha, prerojeni človek naredi korak nazaj v antiko, kjer spet posega po dovršenih oblikah in strukturah. A antično ravnovesje se poruši s karnevaličnostjo Rabelaisa, ki tako kot Petronij elipsasto poseže v zgodovino in preobrne hierarhično zgrajenost novega človeka, groteskno mu pokaže njegovo naravnost in ritualičnost vse do »spodka«, kjer ni naličene zaplankanosti in lepotičenja zgodovinskosti. Pa vendar, kot pravi Georg Lukács, se pot šele začenja, medtem ko je potovanje že končano. Novoveški človek vseeno hlepi po svoji epopeji, ko je celota združena z delom, ko je junak eno s skupnostjo in z njo sklada totaliteto svoje pris(o)tnosti. Vendar se modernost sklicuje na nove parametre, ki ne bodo parazitirali antičnega duha, temveč bodo ustvarjali novega novodobnega človeka. Eden parametrov je vzpostavitev dialoškosti, pikaresknosti in iluzornosti. Svoj antični izgubljeni raj človek išče skozi nove epizode zgodovinskosti. Kompromisnost postaja zaščitni znak dobe razsvetljenja, ko razum išče spravo s čutnostjo, moralni predsodki se držijo z roko v roki z vulgarnostjo, enakost in varieteta stojita na eni nogi. Mimesis dobe tako postane fatalistično predajanje dialogu več svetov. Zdi se, da se končno lahko uresniči subjektova epopeja, pa vendar dôbi še vedno ni do konvencionalnosti.
Konec 18. stoletja in začetek 19. stoletja se datira pojav gotskega romana, ki hoče preseči konvencionalne vrednote. Upor prevladujočemu sentimentalizmu poseže po etičnem dualizmu. Sentimentu se pridruži grozljivost, ki preko tipskih likov, toposov, ustvarja nadnaravno, arkadijsko, temačno obarvano ozadje »romance«. Močna antiklerikalna tendenca izvzame človeka iz opojnih oklepov religiozne osebnosti in jo transformira v žrtev nasilja, kjer ni razumske harmonije, temveč novodobni kaos. Drastična sprememba čaka žensko modernega individualizma, ki se počasi osvobaja starih vrednot in prehaja v nove razsežnosti. Človek je čedalje bolj soočen s svojo nezmožnostjo totalnega spoznanja, edino dovršenost lahko sedaj doseže v čustveno-relativni absolutnosti. Faustovska neizpolnjenost vodi v predromantično zamaknjenost. Ciklični obrazec tu napoveduje krizo človeškega obstoja, ki se naprej odraža v imaginarnosti lirike in epike. Doba pobeglih bogov zakriva tisto ne-skritost resnice, »alethea«, romantični pesnik pa na svojem popotovanju išče bit in smisel (Hőlderlin, Byron). Utopično umikanje v preteklost vzpostavi časovno dimenzijo zgodovinske zavesti (Heidegger), ko literatura spet pričakuje vzpon antičnih vrednot.
Preko zgodovinske zavesti se izoblikuje zavest naroda kot seštevek lastnega, bitnega jezika, kulture in literature (Prešeren). Avtorji, nosilci literature, mitizirajo vsebine in jim dajejo romantični pridih. Fragmentarnost se neskončno zrcali v svoji vmesnosti prikazanega in prikazujočega, identiteta postanejo diference. Ravno ta diferentnost pa kliče po dvojnosti, ko literati poenotijo komično z grozljivim. Disharmonije 19. stoletja postajajo vse bolj pogoste, kar naprej se ustvarjajo in poustvarjajo novi slogi. Ničesar presenetljivega torej ne pomeni pojav umetne pravljice (E. T. A. Hoffmann), ko se na sublimen način v človeku implicira boj med razložljivostjo in nerazložljivostjo sveta.
Potek zgodovinskih dogodkov, če ne že celoten skupek same zgodovine, pripelje človeka do točke, ko uzre zunanji svet skozi realistični objektiv, stvari začne jemati takšne, kot se pojavljajo, metafizične razsežnosti tu postanejo podrejene družbenim normam. Javnost realizma vzbudi željo po zasebnosti, izven materialne snubitve, kjer individuum sam po sebi niti nima prave, želene vrednosti. Literatura tako postane subverzivna podmena šifriranega vzklika po samostojnosti in samozadostnosti posameznika (Jane Austen). Individuum želi sam pisati svojo kroniko in aktivno poseči v zgodovino. Interakcija posameznika in okolja posega po vzponu, navsezadnje do totalitete. V literaturi se zatorej oblikuje totaliteta romana (Georg Lukács, Charles Dickens), ki se poskuša svoji nepristnosti izogniti s prenašanjem usode skupnosti na usodo posameznika. Roman kot totaliteta (epopeja) želi biti zrcalo svetu, to epsko zrcaljenje pa roman ustvarja z napetostjo realizma in moralističnih smotrov.
Obdobje psihološkega realizma izravna tehtnico subjektivnosti in objektivnosti, katere ravnovesje je bilo pred tem velikokrat porušeno. Zgodovina naenkrat dobi smisel in dinamičnost moderne spremenljivosti. A spet, ne za dolgo. Na plano izbruhne dolgo napovedano stanje skeptičnosti, vodilna religija modernega sveta (predvsem Evrope) pa postane nihilizem. V mnogih delih se le-ta kaže v zanikanju apriorijev, prepričanje posameznika visi na tanki nitki. Umik v dialog beži od negotovosti strukture sveta, dokler ne privede do dramatične in predvsem dramatske krize drame. Govorjeno in obstoječe v človeku ne stoji več na istih ravneh, dialog, ki je bil prej vodilo, zdaj utihne. Ne vodi več do konfliktnosti oziroma dejanja, temveč ohranja dogajanje. Dogajanje spremlja izrazita monološkost likov, ki govorijo mimo in preko drugega, saj ne vidijo več rešitve v spremembi. Vsebina okolja se sukcesivno prazni, kakor tudi notranjost likov. Izhod v subjektivnost vseh in vsakega posameznega ustvarja občutje polifonije, melodične in ritmične samostojnosti subjektov, med katerimi se veliko dogaja, a malo zgodi.
Simbolizem poskuša najti zastrto metafiziko, transcendenco, v atmosferi paralelizmov. A transcendenca je prazna, subjekt pa vselej vztraja v svoji statičnosti, ko čaka na jasnost, da se razodene v svoji simbolni nejasnosti. Z brezvoljnostjo in šibkostjo dialoga se postopoma ruši tudi sam jezik, prav tako v poeziji verz. Kriza modernosti privede človeka do vzpostavitve nadosebnega lirskega subjekta, povsem depersonaliziranega, nadmarionetnega v večni formi lepote. Jezik postavlja nove temelje v nenehni večplastnosti in zgoščenosti, pesnik pa se označi za Sizifa jezika. Postavitev drugih kriterijev ustvarja vsesplošno disonanco. Estetika grdega poskuša fascinirati s svojo samosvojo, čutno in časno nepopolno ter formalno in večno popolno lepoto (Georg Trakl). Ekspresija stopnjuje krizo modernosti, ki se nadaljuje v katastrofičnost (Kosovel).
Družbenozgodovinska akcija ustvarja pasivne odtujitve, literatura zdaj začne posegati po vseh mogočih elementih. Poprime za prizmatičnost sugestivne moči besed, podobo zamenja s figuro, ritmičnost svojega časa izraža skozi epifanijo in udejstvovanje paradoksalnosti. Sistem postane forma brez vsebine, a le navidezno. Literatura si utira pot čez sebe, preko sebe in se navsezadnje približuje vrhuncu preseganja same sebe.
Postmodernizem pomeni točko, kjer literatura pride do vpogleda v svojo absurdnost, zgodovina in vsa njena zgodovinskost ji stojita nasproti, se ji zoperstavljata, a kljub temu literatura mora vztrajati. Naloga njene literarnosti, če ne že kar smoter, je zoperstavljanje časovni premici. Odražanje duha časa skozi literarnost je odražanje duhovnosti črk, besed, sintakse, sintagme in sinteze. Vendar sinteza nastopi takrat, ko teza doživi svojo antitezo, vse dokler se množica ne izbistri v sintezi.
Na tej točki je cikličnost literature v svoji zgodovinskosti jasnejša, čeprav je ravno z zgodovino izstopila iz okvirov cikličnega, obrednega sveta. Literatura je kompromis dionizičnega in apoliničnega, je kaos sam zase in urejanje kaosa v smisel estetskega.
Maša Jazbec