Vejica, središče vesolja!

Slovenci, čeprav znani kot nesamozavestni in vase zaprti, pa smo si vendar edini v eni lastnosti: gromozanski prepričanosti vase, kadar gre za jezike in slovnico. Odličen pokazatelj so naši politiki, ki si ob obisku kakega tujega pomembneža ne privoščijo tolmača, potem pa prihaja do neljubih situacij, ker zinejo kakšno neumno (saj ne, da jim to v materinščini ne uspe …).

Vsem tistim, ki se zdaj hahljate – ne mislite, da je pa vaša angleščina bistveno boljša! (dopustim možnost redkih svetlih izjem, seveda:) Resnici na ljubo v mnogih primerih naše znanje ostane na ravni srednje šole ali različnih TV serij.

Še bolj žalostno pa je, da je hudo borno tudi splošno znanje materinščine. In – spet – da se ljudje tega sploh ne zavedajo. Krasen dokaz so bili sodelavci, ko sem prejšnji teden med preoblačenjem v uniforme potarnala, da me naslednji dan čaka zahteven izpit. “Kaj pa maš?”
“Ah, reče se skladnja, ubistvu so pa večinoma vejce za postavlat.”
“Ma to je pa čist izi!” in “To grem loh js pisat namest tebe, če čš!” sta bila pametna študenta prava in gozdarstva.
Ma ja, saj vem, sliši se res kot prva stopnja osnovne šole! A ni.

Verjamem ne! Celo prepričana sem, da večina ljudi s srednješolsko izobrazbo ne bi uspešno opravila tega izpita. Že samo, ker je za 6 treba pravilno napisati vsaj 80% vejic. In če to ni uspelo niti nekaterim mojim kolegom, kljub vajam in vnaprejšnjemu pripravljanju, in če je bila povprečna ocena 7 (pa nismo ravno zabita generacija), vejice pač ne morejo biti tako zelo zelo preprosta stvar.

Tudi marsikateri tekst, ki ga preberem – po mailu, v blogu, še posebej pa v časopisih in revijah – ima vejice prav vsepovsod, le tam ne, kjer bi morale biti. Pri branju si nekako ne morem pomagati, da se mi ne bi slovnično slaba besedila zdela tudi manj relevantna.

Na prvem predavanju Skladnje Slovenskega knjižnega jezika nam je dragi profesor položil na srce: “Veste, vejica je … kako bi rekel … (in tu se je kot mlad zaljubljenec zazrl nekam pod strop) središče vesolja!” Stric rad pretirava, a nekaj smisla stavek vendarle ima. Konec koncev lahko ena sama vejica zadevi zelo spremeni pomen.

Moj namen ni kritizirati, saj tudi sama nisem slovnica na dveh nogah (čeravno sem nesrečni izpit z vejicami naredila z 10). Konec koncev niti ni dolgo tega, kar sem tudi sama svoj blog ustvarjala izključno v slengu, to pa ni ravno odraz jezikovne kultiviranosti, ane.  Rada bi pa, da se ljudje zavejo, da so zmotljivi. Da se, če ne drugega, vsak hitro zatipka, še posebej pa, da slovnično slaba besedila, če so še tako polna modrosti, izpadejo butasto in ceneno. In je zato pametno, če pišete kaj pomembnega (kakšna diplomska ipd.) plačati tistih par € za lektorja (bolje, kot da izpadeš polpismen).

Lucija Hrastar