Wikileaks – Ko demokracija pobegne nadzoru
Nekje sem prebral mnenje o Wikileaksu kot informacijskemu 11. septembru – da bo svet spremenil za vedno. No, morda ne stvarnega sveta, lahko pa korenito zatrese temelje narave interneta kot informacijskega sveta v najčistejši – necenzurirani obliki.
Internet je zagotovo najbolj demokratični izum demokratične Amerike. Bolj demokratičen od demokracije same. In prav ta demokratični presežek je preko Wikileaksa kot bumerang udaril svojega stvaritelja. Američani so ta čas žrtve svojega otroka, ki se je v nekaj desetletjih osamosvojil, internacionaliziral in jim povsem ušel izpod nadzora. Pred njim se tresejo svetovni centri oblasti in vpliva, saj se vsem lahko zgodi prav to, kar se je ZDA. Prav kolektivni občutek ogroženosti velikih pa predstavlja največjo nevarnost svobodi interneta, kot jo poznamo danes. S skupnimi močmi mu namreč lahko nataknejo nagobčnik in ovratnico.
Današnja demokracija ni oblast ljudstva, ampak oblast tistih, ki jim ljudstvo le-to podeli na demokratičnih volitvah. Dejansko pa je oblast, moč in vpliv v rokah korporativnega kapitala, ki po medijskih kanalih s preračunljivo marketinško manipulacijo vpliva na ljudi in preko njih postavlja oblastnike (in počne še marsikaj drugega). Zaradi neomejenih resursov jim večinoma tudi uspeva, saj so medijske hiše odvisne od njihovega denarja. Le redke so sposobne dvigniti glavo in se upreti tem pritiskom. Doziranje informacij, namenjenih javnosti je tako nadzorovano, informacija pa popačena, prirejena.
Tu pa v igro vstopi internet, ki posamezniku ali skupnostim ne glede na premoženjsko stanje omogoča, da preko spleta javnosti posredujejo informacijo v čisti, nepopačeni obliki. Seveda so zlorabe in manipulacije tudi v tem primeru možne, kar je glavni argument zagovornikov »demokratične regulacije« interneta. A informacije na spletu vendarle niso ekskluziva močnih in vplivnih, kar slednje najbolj žuli, še posebej ob uhajanju zanje obremenjujočih dejstev, kot je to v primeru Wikileaksa. Za »demokratično regulacijo« se tako dejansko skriva le namera po ponovni vzpostavitvi nadzora nad informacijami in s tem povrnitev kontrole nad demokracijo.
Prav zaradi tega Wikileaks lahko postane informacijski 11. september, saj svetovne centre vpliva in moči združuje v prepričanju, da tovrsten »free flow« informacij ogroža svet, kot ga poznamo, torej svet, kot so si ga prikrojili po lastnih prepričanjih in zakonih. Ceno Wikileaksa tako zna z izgubo svobode plačati internet. Če kdo misli in verjame, da jo bodo plačali veliki, je v hudi zmoti.
Pred »demokratično regulacijo« lahko internet reši le še dejstvo, da kot otrok Amerike pooseblja prvinske sanje o svobodi in enakopravnosti vseh ljudi tega planeta, torej največje izvozne parole ZDA. Posledica tega je tudi mlačen odziv ameriške administracije na Wikileaksova razkritja. Aretacija Assangea je tu le pljunek v morje v primeri z vsem, kar bi ZDA lahko storile za utišanje Wikileaksa. Če bi na internet ušli arhivi obveščevalnih služb Rusije ali Kitajske, bi še isto uro doživeli obsežno informacijsko vojno, v kateri bi strežniki padali kot domine, ostanke Assangea pa bi iskali po močvirjih severne Sibirije ali Mongolije. Zdaj pa se Rusi in Kitajci le nasmihajo ter Assangeja ponujajo za Nobelovega nagrajenca, mi pa lahko strogo zaupne dokumente največje svetovne velesile beremo iz kavča na kateremkoli koncu našega planeta.
Rok Čakš