Zasluženo v polfinalu!
(Piše: Klemen Kladnik) Tale tekma me je pa stala nekaj let življenja! Ampak z veseljem “častim”. Pričakoval sem težko tekmo, ker mi je bilo jasno da Hrvati tako slabo kot so igrali do zdaj ne morejo igrati.
Že sam psihološki moment je bil na strani Hrvatov – sami niso imeli praktično česa izgubiti. Glede na to, da so se “prešvercali” v četrtfinale, da praktično niso odigrali prave tekme (take, kot bi jo – vsaj po imenih – morali) je bila četrtfinalna tekma tista, ki bi jih lahko rešila. Zmaga bi bila ultra nagrada, poraz pa ne bi smel biti tragedija – še posebej glede na to, kar so do sedaj pokazali.
Na drugi strani pa naši fantje, ki so do zdaj odigrali skoraj perfektno prvenstvo. Do danes si igral fenomenalno, vse pa postane odvisno od ene tekme – tekme, ki si jih že odigral ne pomenijo ničesar. Zmaga bi bila “pričakovana”, poraz tragedija.
Štartali smo torej “v minusu”, vsaj kar se psihologije tiče – in tako je tekma tudi izgledala. Hrvati poletni, sproščeni, zadeli so vse kar so vrgli na koš, naši pa v krču, nesproščeni. To kar mi je res res všeč je dejstvo, da se ekipa ni prestrašila, da se ni zmedla pa čeprav je na trenutke – predvsem v prvem polčasu – vse skupaj res izgledalo grdo.
Tekmo je odločila tehnična napaka Marku Popoviću. Hrvati so imeli zadnji napad v polčasu, vodili so 47:34. Potem pa tehnična in 5:0 naših za obrat. Rezultatsko smo bili še vedno v konkretnem minusu ampak psihološko smo se dvignili. Na tej tekmi prav veliko “rešilnih bilk” ni bilo, Hrvati so nas v prvem polčasu pošteno nagazili. Všeč mi je, da smo to ENO izkoristili in moment obrnili sebi v prid. Na takih tekmah niti ne gre pričakovati veliko popustov s strani nasprotnika – tistih nekaj pikic, ki jih dobiš pa moraš izkoristiti. Kdor to zna je na odlični poti do uspeha.
Drugi polčas pa je bil poezija obrambe. Dobiti samo 3 točke v celi četrtini je brutalno. Še posebej po 47 prejetih v prvem polčasu! Način na katerega smo zaprli poti do obroča je za v učbenike. Fantje so pokazali še eno – slovenskim reprezentancam do letos neznano kvaliteto – v napadu so igrali točno na tiste igralce, ki so bili v poziciji za doseganje koša, ni bilo divjanja, ni bilo trenutka, da bi si kdorkoli vzel “pravico” do nerezonskega meta. Mogoče so bili trije taki meti v celi tekmi! 3! Včasih si je vsak igralec vzel svoje 3 mete na tekmo!
Precej nehvaležno je izdvajati kogarkoli po tej zmagi. Ampak vseeno – 2 si zaslužita posebno mesto. Jaka Lakovič je svoje dnevnice več kot zaslužil. 40 minut pod takim pritiskom se težko zdrži tudi na playstationu, kaj šele na tekmi, ki odloča o boju za medalje ali o “tolažilnih nagradah”.
Erazem Lorbek je enostavno genijalen igralec. Tu ni več debate. 27 točk v 39 minutah masakriranja! Hrvati so na njemu preizkusili VSE kar so preizkusiti znali. Začel je Banić, zelo neugoden igralec. Na našo srečo si je hitro nabral osebnih napak, zamenjal pa ga je nič bolj ugoden Lončar. Pa Vujičić, Nicević, Kasun! Vse je zdržal, poleg tega pa še garal v obrambi. Prispeval je morda ključno obrambno akcijo, ko je blokiral čisto polaganje Marka Popovića. O koših pa itak ne gre izgubljati besed. Če sem lahko malo “nekritičen” – Hakeem Olajuwon evropske košarke!
Zdaj nas čaka polfinalna tekma. Verjamem, da so fantje izmučeni ampak verjamem tudi, da bodo naredili vse, da se dokopljejo do medalje. Manj si niti ne zaslužijo! Še posebej ob dejstvu, da so se 3 ekipe iz naše prve skupine uvrstile v polfinale! Skozi celo prvenstvo imamo najtežje nasprotnike in vse smo premagali, s Španci pa smo se vrnili med žive in tekmo zvlekli v podaljšek, nato pa izgubili. Karakter očitno letos ni problem.
Sam bi si najraje želel finala z Grčijo. Prvič zato, ker se mi zdi, da je vseeno lažje premagljiva kot Španija, po drugi strani pa zato, da se jim vrne za tisti poraz v četrtfinalu zadnjega evropskega prvenstva! Kaj lepšega kot to? V prvem blogu sem sicer zapisal, da bi se bilo zanimivo Grkom v četrtfinalu maščevati za lansko evropsko prvenstvo vendar se bom zadovoljil tudi z maščevanjem v finalu.
Za konec še en bolj simpatičnih komentarjev na Facebooku – kolega je napisal “Hočem dva otroka!! Dva fantka!! Enemu bo ime Erazem, drugi bo Lorbek!!!!”
Klemen Kladnik
Klemen Kladnik je nekdanji košarkar, zdaj košarkarski trener in pisec strokovnega bloga na slovenskem košarkarskem portalu kosarka.si. Kot gostujoči bloger na Drugem svetu spremlja aktualno košarkarko dogajanje.
Arhiv Kladnikovih zapisov na Drugem svetu.