Zakaj (pre)zadolženi Sloveniji nizek donos na obveznice ne pomaga kaj dosti

Ob slabi banki, superrevizorju, prekapitaliziranosti bank in ostalih vsakodnevnih informacijah s katerimi vnašamo vse več malodušja v razmišljanje ljudi, je toliko bolj dobrodošla tudi kaka pozitivna novica. Pa naj si bo to predstavitev na CNN (10 reasons to visit Slovenia in 2015), kjer svoje bralce prepričujejo, da morajo letos obvezno obiskati Slovenijo in njeno brezčasno lepo pokrajino. Ali pa seveda zadnji aktualni podatek po katerem je cena naših desetletnih obveznic padla že pod en odstotek. Tuji investitorji nam tako močno zaupajo, da so nam pripravljeni za deset let posoditi denar po le enoodstotni obrestni meri. Omenjena negativna dogajanja k sreči vseeno niso tako ključna za naše gospodarske razmere (tudi ne za vsakodnevno življenje ljudi) in zato najbrž tujci zaznavajo Slovenijo precej drugače, kot mi sami.

Minilo je komaj dobro leto, ko so investitorji naložbo v naše slovenske vrednostne papirje označili za smeti in zahtevali skoraj podvojen obseg vračila sredstev po desetih letih (7 % letna obrestna mera), danes pa bi nam posodili denar skoraj zastonj. Zadovoljni so že s tem, da jim ga bomo deset let čuvali za minimalno nadomestilo. Res so se naši gospodarski kazalci v letu dni nekoliko izboljšali (kar sicer večina doma še vedno ne sprejema), z dodatno zadolžitvijo smo okrepili banke, spremenilo se je tudi makro okolje, a do kakih večjih premikov vseeno ni prišlo. Zopet se je pokazala pravilnost Keynesove teze iz daljnega leta 1936, da so ocene finančnih trgov bolj »lepotno tekmovanje« (kako je kdo komu všeč), kot pa rezultat nekih natančnih finančnih projekcij. Kakorkoli, takšna ocena v vsakem primeru pomeni zaupanje tujine v naše gospodarsko okrevanje in razvoj – na žalost pa to ne pomeni, da so stroški financiranja našega javnega dolga danes kaj nižji …več (piše Bine Kordež)