Poplave, kaj je že to?
Visoke vode, ki so Slovenijo preplavile prejšnji konec tedna, so odtekle in problematika poplav bo počasi izginila iz besednjaka odgovornih, vse do naslednje katastrofe. Ta je neizbežna, ne glede na zagotovila in obljube ob burnih, oblastem nevšečnih, reakcijah prizadetega prebivalstva. Ljudje v afektu povedo marsikatero resnico, v ozadju njihovih izjav pa je občasno zaznati razmišljanje, nevredno človeka zdravega razuma.
Zanimivo, kako nas vsaka večja naravna katastrofa vedno znova pretrese, začudi, osupne in sproži tisoče vprašanj o tem, »kako je to mogoče«, »zakaj se to dogaja« in »kdo je kriv za to«. Najbolj priročno se je sklicevati kar na globalno segrevanje. A pravi odgovori so znani, vendar malokrat povedani. Poplave, neurja, potresi in številni drugi naravni pojavi, so vedno bili in vedno bodo. Spreminja se samo odnos človeštva v oziru do dejstva, da o(b)stajajo, da so.
Pozornemu opazovalcu televizijskih posnetkov s poplavljenih območij je padel v oko zanimiv pojav. Medtem ko so se novi, najsodobnejši objekti kopali v vodi do metra in več, so stare kočure varno stale na zelenih otočkih sredi gromozanskega rjavega jezera. Starejši, modri ljudje vedo, da slednje ni naključje. Hišam, prostorsko umeščenim po katastru Marije Terezije, se poplav ni potrebno bati. Zalivalo je tiste, grajene po najsodobnejših prostorskih planih, kjer je starodobna merila zamenjala profitna logika modernega sveta.
Največja ironija vsakega človeškega dejanja, ki pred zakonitosti narave postavlja novodobne kapitalistično-zaslužkarske principe je, da nas narava vedno udari nazaj in opomni, da je nimamo na vajetih, pa najsi si še tako domišljamo drugače. Problem je zgolj v tem, da prizadeti po navadi niso grabežljivci, glavni krivci za nastalo zlo, ampak mali človek, ki je tepen dvakrat – špekulativna manjšina si bogastvo grabi na njegovih plečih, posledice pa v obliki gospodarskih kriz in naravnih katastrof plačuje on.
Zato srd in jeza ob ujmah, kakršno smo doživeli prejšnji teden, nista presenetljivi. Toliko bolj pa čudi samoumevno pričakovanje, da nam ob nesreči za lastno varnost in varnost našega premoženja ni potrebno storiti nič. Predvsem v Ljubljani in okolici so se posamezniki glasno pritoževali nad domnevno neaktivnostjo gasilcev in reševalcev, sami pa sedeli križem rok in objokovali lastno usodo. Nihče od teh ni pomislil, da gre večinoma za prostovoljce, ki svoj čas, trud in navsezadnje zdravje, nesebično nudijo na razpolago pomoči potrebnemu človeku. Ti ljudje so tu, da pomagajo v grožnji in stiski, ne pa da pokrivajo strehe in čistijo kleti.
Voda je odtekla, poplave so pozabljene. Za njimi ostaja praznina v mošnjičkih prizadetega ljudstva, od koder se cekini stekajo v blagajne trgovcev. Denarni krog ponovno teče, podjetniki so spet sposobni odplačevati jahte, država spet lahko pobere svoje, Franc ima dober razlog za nakup nove TV, Jožica pa krasne sedežne garniture iz Lesnininega prospekta. Na koncu koncev so vsi zadovoljni, življenje je nazaj v svojem tiru. Žalostno, a resnično; za zdravo delovanje družbe potrošništva, je tu in tam potrebna tudi kakšna katastrofa.
Rok Čakš
*Foto: Gregor Krajnc