Stavka je vedno posledica izgube zaupanja
(Piše: Danilo Kozoderc) Stavke so med nami. Ne gre za splošne proteste, ampak za konkretne stavke v konkretnih podjetjih. Ob tem smo priča odobravanju, neodobravanju in (ne)umestnih pripombah in ocenah teh stavk.
Stavka seveda ni in ne more biti pravilen način reševanja problemov v nekem podjetju. Lahko pa postane kdaj edini možen način, da zaposleni opozorijo na težavne razmere in seveda je lahko stavka tudi neupravičen način izsiljevanja zaposlenih ali sindikatov.
Na twitterju sem posredoval dve hipotezi. 1. hipoteza: Podjetje v katerem zaposleni stavkajo je ‘gnilo’ in 2. hipoteza: Vodstvo podjetja, v katerem zaposleni stavkajo je ‘gnilo’. Bilo je nekaj odzivov ter strinjanja in nestrinjanja s tema hipotezama. Sedaj jih umikam in postavljam novo hipotezo: Stavka je pogovor zaposlenih / sindikatov in vodstva / lastnikov podjetja. In stavka je izjemno slaba oblika pogovora. S tem nočem trditi, da je katerakoli stran, ki se je stavka dotika slaba in negativna. Nedvomno pa drži, da se ne znajo pogovarjati in ne ustvariti okolja za sodelovalno ustvarjanje podjetja. Doma nikoli ne stavkamo, saj se jasno zavedamo, da smo soodgovorni za delo in življenje v tem našem domačem okolju. Stavkati proti sebi ne moreš.
V podjetju je vodstvo oz. še bolj lastniki odgovorno za vzpostavljanje kulture sodelovanja in dialoga. Oni so tisti, ki lahko odprejo prostor sodelovanja, dialoga in zaupanja, ga pustijo takšnega kot je bila ali ga celo še bolj zaprejo.
Vedno se postavlja vprašanje, kako lahko nek direktor ali predsednik uprave v podjetju z več tisoč zaposlenimi vpliva na tako temeljne elemente organizacijske kulture kot so kultura dialoga, zaupanje in sodelovanja. Z ukazi in kontrolo gotovo ne. Uspešen je lahko edino z močnimi simbolnimi dejanji. Ko je vodenje uspešnega francoskega podjetja Favi prevzel Jean Francois Zobrist, je svoj začetek obeležil s takšnim močnim simbolnim dejanjem. Njegova pisarna je bila nad proizvodno halo z okenskim pogledom na proizvodnjo. Zorbist je zazidal to okno. Sporočilo je bilo jasno: zaupam vam. Pisal sem že o brazilskem podjetju Semco, kjer načela njihovega delovanja v svojem temelju onemogočajo, da bi se zgodila stavka.
Če na začetku pravim, da stavka ni pravilen način reševanja problemov, je smiselno vprašanje, kako preprečiti plaz stavk v drugih podjetjih, ki so morda v podobnem stanju kot Gorenje in Mura. Sistemsko se to ne da. Vedno se soočamo s konkretnim podjetjem, konkretnim vodstvom tega podjetja in konkretnimi zaposlenimi. Uspešna pot je le ena. Graditi kulturo zaupanja in spoštovanja. O izgubi zaupanje piše prijatelj Aleš , guru managementa Ichak Adizes pa neprestano ponavlja, da je temelj mangementa vzajemno zaupanje in spoštovanje. Do tega pa pridemo samo z dialogom. In dialog ni lepo govorjenje, ko govorimo le tisto, kar želijo drugi slišati in tudi ni trdo govorjenje, ko govorimo le tisto, kar mislimo. Nujni pogoj dialoga je da govorimo iz sebe kot dela celote. Manager govori kot del celote. Zaposleni govori kot del celote. Sindikalist govori kot del celote. Celota pa je podjetje, z vodstvom, z zaposlenimi, z vsemi izzivi in priložnostmi. Gre za empatijo, v kateri ne more biti prostora za sodbe, ki izhajajo delnega pogleda, morda celo iz videza drugih udeleženih v pogovoru.
Dialog pa je lahko še precej več. Dialog je lahko rojevanje novega, ko se v tišini rojevajo rešitve, ki presegajo logično razmišljanje. Morda zveni to mistično, a sam trdno verjamem, da bi se dalo s takšnim dialogom ustvariti dovolj velik rezervoar zaupanja, da bi lahko rešili tudi zelo kompleksne in navidez nerešljive probleme nekaterih podjetij.
Če je rezervoar zaupanja dovolj poln, so ljudje tudi pripravljeni nekaj čas potrpeti, pristati na manjše plače in še kaj. A najprej je treba rezervoar napolniti. Samo Zobristovo zidanje okna ne bi bilo dovolj, bilo pa je več kot dovolj za prvi korak.
Stavka ni nikoli posledica nizkih plača ali prepozno izplačanih plač. Stavka je vedno posledica izgube zaupanja.
Danilo Kozoderc
Danilo Kozoderc je univ. dipl. inž. elektrotehnike ter prof. sociologije in filozofije. V svojem podjetju Vizor sledi motu “Odpiramo prostor za učenje in inovativnost.“ Ukvarja se predvsem z vzpodbujanjem inovativnosti in graditvijo sodelovalnega okolja v podjetjih. Obiščite ga na njegovem blogu Prihodnost in vodenje.