Je pranje možganov nujno slaba stvar?

Pred kratkim smo se odpravili na Metelkovo, da si pogledamo nek stand-up, pa smo ob informaciji, da se pred Metelkovo zbira kakih 50 skinov, preventivno šli na pivo. Tudi na Metelkovi, a ne v zaprtem prostoru, temveč na terasici, ki je omogočala pravočasen umik.

Pred kratkim so se na literarnem večeru zbrali ljudje, ki jih zanima poezija. Namenjene so jim bile ‘batine’ ter bakle in verjetno se lahko le dimenzijam strica na vratih, ki jih je najbolj skupil, zahvalijo, da so ostali odnesli celo kožo. Dejstvo, da je bila večina občinstva istospolno usmerjena, je, kar se mene tiče, tako relevantna kot podatek, koliko je bilo med njimi blondincev.

Danes sem šla po nujnih nakupih v trgovino, ki so jo preplavili glasni, umazani, a popolnoma nakulirani metalci. Bilo jih je malo morje, a nihče ni prav nikomur težil. Razen treh debilov pri vratih, ki jih poznam celo življenje in ki imajo z metalom toliko zveze kot jaz s klasično glasbo, a so si vseeno vzeli pravico navesiti nase metalsko opravo, se naliti z vinom (nope, ni bilo pivo) in ob osmih zjutraj ustrahovati vse mimoidoče, še najbolj stare mame in otroke. Odšla sem v trenutku, ko so varnostniki poskušali preprečiti pretep.

Ne, ni me strah ljudi, me je pa iz dneva v dan bolj strah človeške neumnosti. Pomanjkanja kakršnihkoli vrednot in smisla v življenju. Strah me je ljudi, ki jim mati narava ni podarila niti kančka zdrave pameti, ljudi, ki jim tudi življenje ni bilo naklonjeno, da bi v njem našli kakršenkoli smisel, ki bi se ga lahko oklenili.

Ti ljudje me plašijo, ti ljudje so nevarni. Prepričana namreč sem, da se napadalcem na Mitjo Balažica o kakršnemkoli gejevsko-lezbičnem aktivizmu niti ne sanja. Prepričana sem, da nimajo pojma, kaj istospolno usmerjeni zase zahtevajo, vedo le, da so ‘drugačni’, nekje so slišali, da so ‘pedri’ in to je zadosten razlog, da se jih razbije.

Tudi danes srečani kvazi-metalci verjetno ne znajo našteti niti treh metalskih bendov, čisto vseeno jim je, kdo kruli na odru in zakaj so vsi oblečeni v črno. Metal camp je zanje zgolj priložnost, izgovor, da se skrijejo v neko množico in tulijo z njo. Danes so bili v črnem, z zabritimi sencami, naslednji teden si bodo popravili preostanek las, se oblekli v malo bolj pisane cote in si prižgali joint. Ker – naslednji teden bodo regejaši.  Če bi živeli v Ljubljani, bi bili verjetno skini.  V Mariboru navijači Viol.

Ne, ne mečem vseh navijačev, skinov in metalcev v isti koš, govorim zgolj o ljudeh, ki ob pomanjkanju kakršnekoli vrednote, smeri v življenju, izkoristijo prav vsako obliko druženja, prepričanja, življenjskega sloga za svojo masko. O ljudeh, ki obupno potrebujejo občutek pripadnosti čemurkoli. In ker je ta pripadnost le navidezna, tako mimobežna kot njihova pamet, jo je potrebno potencirati. In za to je nabolj ‘praktična’ stvar – nasilje.

Nisem blazno preplašen človek, ne bojim se sama hoditi po cesti ali zahajati na koncerte na Metelkovi. Ne bojim se ljudi v črnem in ne ljudi z obritimi glavami, a zadnje čase – postajam previdna. Okoli mene je namreč vse več neumnih, nesrečnih ljudi, ki enostavno ne vedo, kaj bi sami s seboj.

Kolikor zelo se mi gabi kakršnakoli cerkvena institucija, kolikor zelo nasprotujem političnim enoumnim sistemom, se včasih vprašam, ali ne bi bilo morda bolje, če bi nekdo še vedno znal ljudem prati možgane?

Vprašanje, nevredno človeka z eno samo možgansko celico, vem, a vseeno, naj mi nekdo pojasni; Zakaj se ravno v času demokracije, kot tako radi pravimo, v svetu proste izbire in (recimo) popolnoma svobodne volje tako pogosto pojavljajo nasilni izpadi? Kako je mogoče, da v svetu, ki naj bi že zdavnaj premagal vse nacistične vrednote, komunistične manifeste in dombranske pamflete, še vedno čisto vsi prepirajo prav o ‘naših in vaših’? Zakaj je ravno v demokraciji največ nestrpnosti?

Zaradi demokracije same? Ker ponuja možnost izbire? Ker je človek lahko to, kar je? Ali mogoče zato, ker človek več ne ve, kdo in kaj je? Kaj sme in česa ne, kam hoče in zakaj? Si človek zasluži možnost svobodne izbire, če svoboda rezultira v nasilju?

Seveda bi v tem primeru morala reči – ne. Človek si ne zasluži svobode. A, roko na srce, s tem bi naredila krivico tistim, ki so v resnici drugačni. Tistim, ki v nekaj verjamejo in se za to borijo. Na tistih leži ves trud in vse delo obdobja, demokracija imenovano. Tisti bodo morali, s svojimi argumenti in predvsem strpnostjo dokazovati, da smo vredni sveta, ki nam je dan in da so izrodki, prepričani, da se z nasiljem oblikujejo vrednote, zgolj obrobni pojavi, ki bodo slej ko prej izginili.

Iskreno upam, da jim bo uspelo. Da nam bo uspelo. Čeprav za ceno kake batine, bakle ali zlorabljene črne majice. Nekdo mora verjeti, ker sicer – ni vredno.

Sanja Leban