Biti popoln, ali “tudi jaz te ne obsojam”

V naši družbi na mnogokaterih področjih od ljudi pričakuje popolnost – da so najsposobnejši, najčistejši, brez vsakega madeža. A gre za napačen ideal, ki ne gradi na tem, kdo sem, temveč na tem, kdo si želim biti ali na tem, kar drugi želijo ali predpisujejo, da naj bi bil, piše kaplan Marko.

In ker tak pristop ne gradi na realnosti, na tem, kar človek dejansko je, nikoli ne bo obrodil sadov, dodaja bloger. Zato je ključno, da se ljudje zavemo svoje grešnosti, da sprejmemo dejstvo, da nismo popolni in da tako obravnavamo tudi druge.

In prav v naši nepopolnosti, grešnosti, potrebujemo Boga, navaja Marko, saj je On tu, vedno, in daje nam nepopolnost, da bi se takrat, ko se je zavemo, v želji po sprejetosti in ljubezni obrnili k njemu, ki nas ima rad tudi kot grešnike.