Ironija individualizma

Vsak človek, naj bo še tako prepričan, da je samozadosten individualist, ki ne potrebuje nikogar, je v resnici družabno bitje. Kost in mozek pravi, da je opazil tudi drugo skrajnost, in sicer ljudi, ki so le stežka sami s seboj in potrebujejo večno prisotnost koga drugega. Ti ponavadi tičijo s sebi podobnimi, ki jih drugačnost ravno tako plaši in jim je mnogo udobneje biti skupaj s kimavci, ki se z njimi po večini strinjajo in do trenj skorajda ne prihaja. Dopovedujejo si, da so drugačni od drugih, različni, da jih tako imenovana normalnost omejuje, njihova resnična plat pa ni prav nič drugačna, kot oni mislijo, da je.