Kako je vzgojiteljica v vrtcu “zatolkla” čutečega otroka

Pavel je pred dobrega pol leta zbolel za rakom. Mlada družina je bila v šoku, tudi njegovi mladoletni otroci.

Takole opisuje eno od svojih izkušenj z najmlajšim: “Tik pred operacijo mi je sin, star 5 let, ki je najbolj nežen, najbolj občutljiv, najbolj sočuten, najbolj pozoren do staršev in na splošno za sočloveka, rekel: ” Oči, a veš kaj mi je vzgojiteljica rekla: Da ne bo zate molila!” Bil je globoko prizadet.”

Pavlova družina je namreč verna in so doma skupaj veliko molili za srečno prebroditev te hude preizkušnje. Otroku je bila molitev vrednota, nekaj, kar njegovemu očetu lahko pomaga, katero je v imenu strogega ateizma vzgojiteljica poteptala.

“To bi lahko rekla odraslemu človeku, ne pa otroku,” meni Pavel in dodaja: “Tudi če je ateistka, bi lahko rekla drugače: “Veš, jaz ne molim, ker ne verujem v Boga. Bom pa držala pesti ( vraževerje) , da tvoj oči ozdravi.” Ali pa: ” Jaz želim tvojemu očiju, da se pozdravi, da preživi!””.

Bloger je prepričan, da se v privatnem vrtcu kaj takšnega ne bi moralo zgoditi. Z zgodbo kot velik zagovornik privatnih storitev, tudi zdravstvenih in vzgojno-izobraževalnih, karikira razliko med privatnim in državnim.