Kako v človeku današnjega dne vzbuditi upanje, zaupanje

Prepričujejo nas, da živimo v moderni družbi neverjetnega človeškega razvoja in napredka. A če za kuliso tehnološkega in informacijskega blišča pogledamo v globino medčloveških odnosov, dobimo povsem drugačno sliko – zdi se, da ni več tiste medčloveške topline, vzajemnega zaupanja, pomoči, ampak da se ljudje vse bolj zapiramo pred zunanjim svetom v svoja individualizirana življenja, kjer ni prostora za soseda, znanca, sočloveka.

V takšni eroziji kvalitete medosebnih odnosov še posebej do izraza pridejo človeške stiske vskadana. Vonč v svojem razmišljanju to ponazori z naslednjmi besedami:

“Potem ko so nas razočarale vse institucije in imamo vseh lepih besed in obljub dovolj, zaupamo le še sebi in svojemu delu – nikomur drugemu. Ker pa smo sami tako krhki, slabotni in ranljivi, se kaj kmalu sesuje tudi zaupanje, ki ga imamo vase in to zapiranje vase nazadnje privede do obupa, ko pred nami ni več nobenega izhoda.”

Po njegovem mnenju se rešitev za to najde v tistem, kar obdani s predsodki pogosto zavračamo na prvo žogo, brez da bi se poglobili v besedo, slišali klic. “Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj…”