Ker se ne prepuščam, sem izpostavljen

“Sonce enostavno nikoli ne vzide in nikoli ne zaide,” piše Leon Zelko. V vrsti svojih sedaj že ustaljenih zapisov, zbranih pod naslovom Samogovori, bloger tokrat bralce ovija v časovno-prostorsko potovanje po človekovi osebnosti. Ljudje smo bitja navade, železne rutine in hkrati ustvarjalci nepredvidljivih čustvenih reakcij. Kako v brezosebnem in idealiziranem konstruktu družbe najti tisti trenutek zaradi katerega lahko srečo poimenujemo sreča? Kako se izogibati temu, da postanemo moderni “fotokopirni material”?