Zakaj tako želimo biti prvi, najboljši?

Od kje ta, tako človeška in potencirana potreba, da bi bili prvi, največji, najboljši? Ni skrivnosti,  v postmoderni družbi potrošniškega kapitalizma je vrednota “triumfa” postavljena na družbeni piedestal – je namreč gonilo napredka, kot ga razumemo danes. A za vso to tekmovalnostjo, pehanjem in komolčenjem pa se skriva ogromna praznina. “Biti prvi” je le instant substitut za pomanjkanje občutka ljubljenosti, vrednosti, sprejetosti.

“Svet ponuja napačen odgovor na to našo veliko potrebo po ljubljenosti,” piše kaplan Marko in dodaja: “Biti prvi in najboljši ne pomeni nujno, da te bo kdo zaradi tega imel rad. Zagotovo pa pomeni, da boš na vrhu vsega edini – in potemtakem tudi sam. Samota pa ne prinaša sreče, še manj občutek, da te ima kdo rad.” A rešitev za to daje Jezus v današnjem evangeliju: “Če kdo hoče biti prvi (največji), naj bo izmed vseh zadnji (najmanjši) in vsem služabnik.“