Na letošnji Evroviziji ni zmagala glasba, ampak promocija teorije spola

»Ta noč je posvečena vsakomur, ki verjame v prihodnost miru in svobode. Enotni smo in ni nas mogoče ustaviti,« so bile  besede zmagoslavja Conchite Wurst neposredno preden je ponovno izvedla zmagoviti performans na letošnji Evroviziji.

Kdo so tisti, ki so enotni in jih ni mogoče ustaviti? Oziroma kdo jih skuša ustaviti, pa evrovizijska zmaga dokazuje, da to ni mogoče? To so vprašanja, ki kažejo na neko drugo dimenzijo tega, kar se je na minulem Eurosongu v resnici dogajalo in zgodilo.

Marko je prepričan, da pri vsem tem ni šlo za referendum o tem, ali gre le za šov in da je glasba povsem zanemarjena, kot ne gre za a referendum o večji moči in spoštovanju žensk, tudi ne za to, ali se kot enakopravne sprejema homoseksualce ali ne. Še manj za to, kar se je omenjalo kot največji dokaz Evropske “odprtosti do drugačnih”.

Po njegovem gre za zmago promocije teorije spola ali t.i. gender theory, pri kateri gre za razvrednotenje pojma o spolu, poseg v naravno pravo in omogočanje pravice, da si človek sam izbere, ali bo moški ali ženska, ne glede na njegove spolne organe.