Leto vladavine Donalda Trumpa

Ne, ZDA še niso fašistični imperij.

Pred enim letom je po malo nepričakovani zmagi (za tiste, ki so preveč zaupali močnejšim medijem in njihovim tako imenovanim strokovnjakom) na ameriških predsedniških volitvah, kot ameriški predsednik prisegel Donald Trump. Kljub obljubam o drugačni politiki, ki bi naj spremenila ZDA, se je Trump  izkazal za le še enega republikanskega predsednika in še za enega v vrsti izvrševalcev interesov ameriške zunanje politike, le  da za odtenek milejši, kot je to kazalo, da bo primer s Hillary Clinton. Predvsem v odnosu do Rusije.

Republikanci so svoje dosegli z novo davčno reformo, ki najbolj koristi bogatim, vse v skladu z njihovo vero, da nižanje davkov pomaga  gospodarstvu in posledično ne le bogatim, ampak tudi revnim, ki pridobivajo z rastjo. Republikanci so vsekakor zadovoljni s hitro rastjo ameriškega gospodarstva. Trumpov napad na Obamacare je tudi povsem v skladu z republikanskimi željami.

Ko govorimo o sovražni retoriki proti ilegalnim imigrantom, velja spomniti, da je pod Obamo bilo deportiranih rekordno število le teh. Trump le nadaljuje, kjer je njegov predhodnik končal.

Tako je tudi na zunanjepolitičnem področju. Trump nadaljuje vojne svojih predhodnikov in k sreči ni začel še nobene nove vojne, čeprav veliko in glasno govori o Severni Koreji in nima najboljših namenov glede jedrskega sporazuma z Iranom. Počasi postaja jasno, da bosta tudi pod Trumpom kot glavna globalna nasprotnika označeni Rusija in Kitajska … več (piše: Sašo Ornik – Jin).