NLB – kaj sedaj?

Prejšnji teden je vlada ustavila prodajo Nove Ljubljanske banke, ker se ni strinjala s prodajo po minimalni ceni, katera je bila določena v višini 1,1 milijarde evrov za celotno banko. Takšna odločitev vlade je seveda sprožila veliko negativnih odmevov. Tako akademska kot strokovna javnost ter tudi mediji so izpostavili predvsem nekredibilnost države, ki zadnji trenutek odstopi od namere za prodajo. Ob tem se najpogosteje sliši očitek, da so v ozadju interesi za nadaljevanje političnega vpliva na poslovanje banke ter koriščenje ugodnosti, ki naj bi jih omogočalo domačijsko lastništvo. Pri vseh takšnih komentarjih je zanimivo, da se praktično nihče ne dotakne prodajne cene. Kot da bi bilo to v celotnem prodajnem procesu pravzaprav nepomembno. Ni torej pomembno ali za banko dobimo eno ali dve milijardi, ključno vprašanje je samo – ali bomo izpolnili dane obveze Evropski komisiji ali ne? Ter, ali bomo prepustili banko v upravljanje tujcem, ki menda to znajo bolje in s tem zaustavili napajanje domačih prisklednikov na državnih jaslih?

Tudi sam sem do dogajanja v zvezi s prodajo in z odločitvami vlade kritičen, vendar bolj iz drugih razlogov.

Kot prvo je nesprejemljivo, da smo prodajo banke ustavili dobesedno zadnji dan zaradi razlogov, ki smo jih oziroma bi jih odgovorni morali vedeti že pred letom dni. Torej takrat, ko sta se vlada in SDH odločila za začetek postopka prodaje. Po terminskem planu je bilo namreč predvideno, da se postopek zbiranja interesa za nakup opravi v prvi polovici junija, sredi junija pa naj bi delnice že pričele kotirati na Ljubljanski borzi vrednostnih papirjev …več (piše: Bine Kordež)