Prodati Ljubljansko banko ali ne?

Kljub zavezam, ki smo jih dali Evropski komisiji v času sanacije bank, bo prodaja NLB vsekakor eno od osrednjih vprašanj naše ekonomske politike v naslednjih mesecih. Imamo zagovornike prodaje, ki zagovarjajo predvsem umik države iz upravljanja družb, ker naj bi to omogočalo koruptivna dejanja, pa tudi upravljanje naj ne bi bilo optimalno.

Na drugi strani pa še več nasprotnikov, kjer je osnovno vodilo, da moramo ohraniti hrbtenico našega bančnega sistema v domačih rokah. Izpostavljajo, da ne smemo tujcem pod ceno “podariti” še pomembne institucije, kot se je zgodilo z NKBM. Vlada je vsekakor v precepu med “kredibilnostjo” do prevzetih zavez in umikom iz gospodarstva ter dokaj močnim pritiskom nasprotnikov prodaje, posebno ker kake visoke kupnine ne more pričakovati. V takšnih razmerah si vlada (SDH) pač težko privošči očitek, kakšno izgubo je naredila s prodajo.

Ob množici mnenj ter racionalnih in iracionalnih argumentov, ni odveč nekoliko podrobneje pogledati tudi konkretne številke (vsi podatki temeljijo na letnih poročilih banke 2008-2016). Te sicer še vedno omogočajo različna tolmačenja, a vseeno je prav, da iz njih izhajamo. Pri tem nekaj podrobnejši vpogled v poslovanje banke zadnjih deset let prikazujem v drugem delu teksta, za začetku iskanja odgovora o prodaji banke, pa le nekaj zaključkov o bilančnem položaju in rezultatih Skupine NLB.

Čeprav NLB razumemo kot slovensko sistemsko banko, je na začetku vseeno potrebno izpostaviti, da v Sloveniji zaposluje le polovico od skupaj dobrih 6.000 uslužbencev. Banka igra namreč pomembno vlogo predvsem v Makedoniji, Bosni, pa tudi na Kosovem in Črni gori. Ne glede na to, pa …več (piše: Bine Kordež)