“Užitki so bili, ob kozarcu terana, nepopisni.”

Ne morem si kaj -četudi sem popoln športni analfabet- da današnjega besedovanja ne bi začela z bronom naših rokometašev. Istočasno moram reči, da športnih prenosov ne gledam, pa ne zato, ker ne bi želela, temveč zato, ker nimam ustreznega potrdila, če bi napetosti ‘bo – ne bo” moje srce zmoglo.

A sem si zadnjih deset minut že omenjene tekme pogledala vsaj trikrat! Užitki so bili – ob kozarcu terana- nepopisni.

Ivan Lorenčič, ravnatelj II. gimnazije Maribor, je v nedavnem intervjuju tisto, kar bi moralo biti najbolj pomembno pa ne le za športnike, tudi sicer, strnil v en sam samcat stavek: ”Če hočemo vrhunske rezultate, brez stresa in napora ne gre.”

Kljub temu da se zdi, da je Slovenija prepolna razvajenih, maminih sinčkov, kaže, da je še upanje. Ne le v športu- tudi sicer.

Vseeno moram reči, da nas je težko spreminjati. Pa ne na slabše, temveč na bolje!

Ne mine dan, da se ne bi vsaj enkrat vprašala, kako je mogoče, da imamo Slovenci po eni strani najboljše kuharje na svetu, recimo Ano Roš, po drugi strani, pa – na splošno – še nismo niti za ped presegli nivoja čevapćićev, ražnjićev, tenstanega krompirja, pohancev.

Vonj po že bog vedi kolikokrat uporabljenem olju za cvrtje – že zunaj, na pragu gostiln, pogosto zadrgne želodec …več (piše Milena Miklavčič)