2010 – prelomno leto za slovenski splet
Svetu se je zgodil Wikileaks, Sloveniji so se zgodili bulmastifi. Skupni imenovalec obeh afer je internet kot prenašalec informacije v čisti obliki, ki je ne more zajeziti niti moč najvplivnejših in najbogatejših.
Ob raznovrstnih analizah in pregledih leta 2010 ne gre spregledati ocene vloge slovenskega spleta pri refleksiji domače družbene realnosti. Postavlja se vprašanje, ali interpretacija dogajanja okrog nas ostaja v rokah tradicionalnih medijskih centrov moči, kot so televizija, radio in dnevno časopisje, ali pa je pozornost javnosti uspel pritegniti tudi svetovni splet s svojimi neodvisnimi medijskimi projekti. Pri tem so mišljeni predvsem tisti, ki niso zgolj podaljšek že omenjenih tradicionalnih medijskih korporacij, torej takšni, ki s kapitalsko in ideološko neobremenjenostjo prinašajo svež pristop k podajanju relevantnih informacij. V prvi vrsti so to blogi, pa twitter, facebook in razni nekonvencionalni spletni medijski portali.
Odgovor bomo najlažje dobili s preučitvijo konkretnih situacij, v katerih bi svetovni splet potencialno odigral ključno vlogo pri posredovanju informacij v javnosti. Pravi lakmusov papir za to je najodmevnejša slovenska afera v letu 2010, imenovana bulmastifi. »Psi so se obrnili proti lastniku in ga obgrizli do smrti« je bilo sporočilo tradicionalnih medijev, s katerim so zgodbo želeli zaključiti. A tu je v igro s svojimi viri vstopil Požareport in s seboj potegnil še bloge na čelu z Drugim svetom. Slovenski splet je opozarjal, da se za postavljeno piko na tragične zgodbe o napadu psov dejansko skriva razsežnejši roman spletk, prevar in neobičajnih spolnih praks. Dvignjeni pokrov, ki so ga tradicionalni mediji (ne)namerno pustili nedotaknjenega, je razkril osupljiv primer demonstracije moči klientilistično povezane slovenske elite vplivnežev.
Zanimivo pri tem je, da po dveh dneh intenzivnega spletnega izpostavljanja primera, ko so strežniki Požareporta in Drugega sveta padali zaradi preobremenitev, večina tradicionalnih medijev o ozadjih zgodbe še vedno ni poročala. V neki točki je postalo jasno, da medijska blokada ni več učinkovita in efekt podrtih domin je dokončno botroval aferi, po kateri je slehernemu Slovencu jasna paradigma o državljanih dveh Slovenij.
Ključna ugotovitev je, da brez neodvisnih spletnih medijskih projektov afera tovrstnih razsežnosti nikoli ne bi dosegla javnosti. Afera bulmastifi je dokaz, da je tradicionalnim medijem ekskluzivni primat interpretacije slovenske družbene realnosti dokončno ušel iz rok. Še nedavno so medijski šefi »rulali Slovenijo« (beri:kreirali Slovenijo po svoji volji in njih botrov), danes pa jim zaradi interneta ne uspeva več v tolikšni meri. Podrediti so si sicer želeli tudi splet, vendar jim zaradi nepoznavanja narave novega medija, ki je obenem kot informacijska platforma stroškovno dostopen vsakomur s 5 evri v žepu, to ni uspelo. Resda njihovi portali združujejo največ obiskovalcev, a ekskluzive odločanja o vsebini, obliki in objavljivosti informacije več nimajo. To je njihov največji poraz in hkrati največja zmaga pluralizma slovenske medijske produkcije.
Največji problem spletne publicistike, ki še daje upanje medijskim tradicionalistom, je preobilica informacij, v kateri se kvalitetne izgubijo v masi nepomembnih, brezveznih internetnih objav. Tu nastopi Drugi svet kot informacijski filter, ki bralcu relevantno vsebino poda na enem mestu in v zgoščeni obliki.
Blogi kot raztepene ovčice po širnih spletnih planjavah nikoli ne bodo faktor v slovenski medijski krajini. Zato jih Drugi svet združuje, okrepljeno informacijo pa po svojih kanalih lansira v širšo javnost. Efekt je občutno večji, nikakor pa (še) ne zadovoljiv. V najboljših mesecih Drugi svet beleži slabih 100.000 različnih obiskovalcev (auv), naši cilji pa segajo vse do 200, 300 tisočakov mesečno.
V prihajajočem letu nameravamo z nekaterimi novostmi narediti velik korak naprej, a brez sodelovanja in podpore blogerjev nam ne bo uspelo. Želimo si širšega spoznanja o Drugem svetu kot skupnem blogerskem projektu, ki kot tak enakovredno parira velikim in bogatim playerjem slovenske medijske scene. V tem vidimo edini dolgoročni smisel blogov, ki se poigravajo z ambicijo spremljanja in kritike aktualne družbene realnosti.
Če bomo v tem uspešni, bodo afere tipa bulmastifi luč sveta ugledale tudi v prihodnje. Širša javnost bo ohranila privilegij vpogleda v zakulisje zgodb, ki drugače zanjo sploh ne bi obstajale. »Wannabe nedotakljivi se bodo zbujali z zavedanjem, da mahinacije in svinjarije ne bodo nujno pometene pod svilnato preprogo. Morda bo to postalo varovalka, če je že pregorela tista zdrava in človeška vest. In morda bomo na tak način blogerji z Drugim svetom pripomogli k drugačni, pravičnejši Sloveniji. To bi bil prispevek vreden vsake črke, zapisane v slovenski blogosferi.
Ustvarjalno leto 2011 vam želim Rok Čakš z ekipo Drugega sveta.