Ali se je kapitalizem znebil demokracije?

Če je Kitajska kaj dokazala, je dokazala, da kapitalizem demokracije ne potrebuje. Kapitalizem nikoli ni potreboval demokracije.

Jo pa potrebujemo mi.

Kakšnih 30 – 40 let nazaj je bilo prevladujoče mnenje, da sta format predstavniške demokracije in kapitalizem kot brat in sestra. Da se svobodna ekonomska iniciativa najbolje realizira tako, da ima nek zakonodajni okvir, ki ga oblikuje predstavniška demokracija. Tista leta tudi druge empirične evidence ni bilo.

Socialistični sistemi so bolj ali manj razpadali (in smo to dnevno preživljali in se, prosto po Slavenki Drakulić, smejali), Kitajska je bila velika in nerazvita. Iz dnevnih norosti hiperinflacije osemdesetih se nam protislovja kapitalizma niso zdela tako strašno komplicirana. O predstavniški demokraciji nismo vedeli kaj dosti. Razen tega, da se je nekaj od tega na naših prostorih prakticiralo od 1918 do 1929, da pa drugje ta sistem kar funkcionira.

Konec koncev, če so si ga izmislili že stari Grki in če se je po stoletjih od zatona rimske republike pa do stoletij avtokratskih praks vladanja vrnil, in se ga ohranja več kot 200 let, mora biti nekaj na stvari. Tako smo razmišljali, dve- tri desetletja nazaj.

No, danes bi morali že vedeti, da niti antična debata političnih živali (zoon politikon) o javnih zadevah (res publica) ni bila nekaj brezkonfliktnega in harmoničnega. In vsekakor bi se morali osvoboditi mita o tem, da je predstavniška demokracija (tista z začetki v 18. stoletju – ko se tudi, zaradi fascinacije z antičnim, začne uporabljati beseda demokracija) v nekem imanentnem skladu z ekonomijo, ki temelji na svobodni iniciativi racionalnega gospodarskega subjekta.

Nikoli niso bili gospodarski subjekti samo racionalni (egotrip vodij subjektov so vedno delovali), nikoli ni bilo zgolj vljudne izmenjave mnenj med izvoljenimi predstavniki ljudstva (ampak so si tudi nazarensko nagajali in prav tako so imeli politiki izdelana in ne posebej lepa mnenja o svojih političnih sopotnikih in rivalih) in večina ljudi ni prav dostojno živela … več (piše: Jasmina Držanić na blogu Jože P. Damijan).