Ameriške sanje so samo sanje ali kako je Schumpeter udaril mimo

Nedavno je Joseph Schumpeter želel z metaforo o hotelu in sobah pokazati, da aktualna neenakost ni problematična, saj deluje proces medgeneracijske socialne mobilnosti: otroci današnjih revežev lahko postanejo jutrišnji bogataši, otroci današnjih bogatašev pa zdrknejo med reveže.

Mehanizem, ki naj bi to medgeneracijsko mobilnost omogočil, je enakost možnosti. Ameriške sanje so torej mogoče, ker ima vsakdo (enako) možnost, da uspe, če le ima nek nadpovprečen talent in je pripravljen trdo garati za uspeh.

Gre za metaforo o hotelu v večih nadstropjih, pri čemer se v pritličju gnetejo gostje v neuglednih majhnih sobicah, medtem ko jih nekaj prebiva v zgornjih luksuznih apartmajih. Vendar to naj ne bi bil problem, saj naj bi gostje vsako noč zamenjali sobe – tisti spodaj naj bi se prebili na vrh, tisti v luksuznih sobah pa naj bi nekoč pristali v mizernih sobicah v pritličju.

Toda mar ameriške sanje v realnem svetu res delujejo? Odgovarja Jože P. Damijan.