Analiza medijskega (ne)poročanja in kdo je dejansko ubil ravnatelja?

Velika seks afera o kateri so, brez vsakršnih zadržkov, poročali mnogi mediji se je končala na najbolj tragičen način. Sedaj je na vrsti iskanje krivcev, seveda poleg glavnih akterjev brez katerih zgodbe sploh nebi bilo.

So to mediji, ki so zgodbo gnali do ekstremov, je to dijak, ki je vse skupaj posnel in poslal v javnost, je to nemara pristojno ministrstvo oz. inštitucije, ki bi morale odreagirati ob kršenju zasebnosti, so to komentatorji na forumih in mnogi slovenci, ki kar čakajo na takšne zgodbe, so to morda mediji, ki afere niso omenili niti z besedo, itd.?

Največ prstov seveda kaže na medije, ki so brezmilostno udarili po ljubimcih. Toda, ali so ravnatelja ubili tisti, ki so o tem pisali ali tisti, ki so dosledno mižali in molčali?

“Če kaj, so »resni« novinarji zelo očitno trganje živega telesa nemo opazovali in danes verjamejo, da je njihova nemost bila (edina) pravilna drža. Zelo herojsko! Z vidika primerjanja »rumenih« in »resnih« bi torej na koncu smeli postaviti naslednji izziv: kdo točno poceni moralizira?

Do tega trenutka, skratka, ko to pišem, je povsem dominantna igra iskanja krivcev v trikotniku »rumeni mediji« vs. »resni mediji« vs. »ljudstvo« iskala in najdevala le dve svoji tarči: amoralizem radovednega ljudstva in senzacionalizem tabloidnih pristopov”, med drugim v analizi obnašanja medijev piše Boris Vezjak.