Se lahko pred neskočno avtomanipulacijo mišljenja sploh kje skrijemo?

“Razmišljanje ni nič drugega kot oblika konstantne avtomanipulacije,” piše Aleš. Ko mislimo, da manipuliramo druge, smo namreč že podvženi verižju lastne manipulacije. Razmišljanje oriše na primeru berača in človekove razpetosti med tem, ali naj mu nakloni denar ali ne. Spontana odločitev o brezpogojnem daru, da prežemo njegovo potrebo, je, kot piše blogar, najvišja stopnja moči, ki jo lahko človek doseže. A kaj storiti, ko zaznamo razmišljanje o lastnem ugodju ob dajanju ali ko se vplete širši diskurz smiselnosti altruizma? Se lahko pred neskočno avtomanipulacijo mišljenja sploh skrijemo?