Delo na črno na belem
(Piše: Danilo Kozoderc) Sam delam v dejavnosti, kjer praktično nimam možnosti za delo na črno. Pretežno delam s podjetji in drugimi organizacijami, kjer jim je normalno in celo v interesu da za opravljeno storitev (Usposabljanje, moderacijo, raziskavo,…) dobijo račun. Kot sam dojemam, je kultura v poslovanju med podjetji taka, da dela na črno ni. To kultura pa podpira in jo je verjetno tudi pomagal ustvariti ustrezna zakonodaja. Stvari so tako jasne. Praktično nihče me ne vpraša, če lahko storitev izvedem brez računa in na ta način zanj tudi ceneje. Enaka kultura se je uveljavila tudi v trgovina. Tam nihče ne vpraša prodajalko pri blagajni, če lahko dobi blago brez računa.
V storitvah za fizične osebe pa je kultura precej drugačna. Moj prejšnji avtomehanik me niti ni vprašal, če želim brez računa. Na list papirja je napisal material in delo, vse skupaj seštel in račun na črno je bil pripravljen. Nisem se upiral temu, ker je to zame pomenilo 20 % ceneje. Danes me je presenetil moj prijatelj, ki ima registriran s.p. in izvaja storitve, pa do sedaj še ni izstavil računa. Stranke same izrazijo željo, da bi bilo brez računa in s tem pričakujejo tudi nižjo ceno. In takšnih samostojnih podjetnikov poznam veliko. Zanimivo mi je, da Obrtna zbornica trdi, da delo na črno zmanjšuj posel obrtnikom. Komu pa zmanjšujejo posel obrtniki, ki ne izstavljajo računov? Okrog prenašajo državo. Tako zelo na približno bi rekel da vsaj 50 % storitev, ki jih samostojni podjetniki opravijo za fizične osebe gre brez računov in mimo državnega proračuna. In to se ne bo bistveno spremenilo, dokler se ne bo spremenila kultura. Kultura pa se bo začela spreminjati, ko bodo ljudje v tem, da izdajo račun ali pa zahtevajo račun, videli neko korist. In to je tisto, kar mora narediti država. Ne vem sicer kako. Nisem strokovnjak za to. Opažam pa, da različne subvencije za energetsko varčnost stavb, ki jih lahko koristimo le z računi, že predstavljajo dober korak.
Druga skupina dela na črno je tisto delo, ki ga opravljajo ljudje, ki nimajo registrirane dejavnosti – zaposleni, brezposelni ali upokojenci, ki postorijo kakšno manjšo ali tudi večjo stvar in za to zaslužijo. Za nekatere pomeni to preživetje, za druge izboljšanje standarda in za tretje verjetno aktivno preživljanje prostega časa. Nisem prepričan, da vsi ti ljudje absolutno ne želijo legalizirati tega svojega početja. Precej bi jih z veseljem sprejelo delovno mesto z dostojnim plačilom. Tudi kakšen upokojenec, ki malo za hobi in malo za kakšen priboljšek postavi kakšno nadstrešnico, prepleska sobo ali napiše računalniški program, bi to naredil tudi legalno, če bi bilo dovolj enostavno in če bi bilo del kulture. Ob vseh kritikah in različnih mnenjih o delu preko študentskega servisa, je to lahko dober zgled enostavnosti, ki je prerasla v kulturo. A bi zakon o malem delu lahko to uredil? Ne vem! Nimam časa in volje, da bi se z njim ukvarjal, pa čeprav me bo g. Referendum to vprašal. Nekdo drug ni naredil domače naloge. A rešitev je v enostavnosti, ki prinaša korist in postane kultura.
Soseska pomoč pa seveda ni delo na črno. Soseska pomoč je del kulture prostovoljstva, ki jo je potrebno v Sloveniji vzpodbujati in ne dušiti. Pa tudi, če ima slučajno ta sosed registrirno tisto dejavnost, s katero bi meni pomagal brezplačno. Obstaja pa seveda še ena zelo verjetna alternativa: moj sosed, ki ima s.p. mi položi ploščice v kopalnici in mu za to pošteno plačam, a brez računa. Verjetno zakonodajalec ne želi te alternative.
Jasno je, da nekaterih storitev ljudje ne bodo nikoli izvedli drugače kot v lastni režiji ali s sosesko pomočjo. In tega se mora država zavedati. Zakonodaja mora upoštevati tudi realno stanje in kulturo. Le tako je lahko uspešna in učinkovita.
Danilo Kozoderc
Danilo Kozoderc je univ. dipl. inž. elektrotehnike ter prof. sociologije in filozofije. V svojem podjetju Vizor sledi motu “Odpiramo prostor za učenje in inovativnost.“ Ukvarja se predvsem z vzpodbujanjem inovativnosti in graditvijo sodelovalnega okolja v podjetjih. Obiščite ga na njegovem blogu Prihodnost in vodenje.
