Družina in družba

Sociologi, ki so del svojega dela pri proučevanju družbe namenili tudi družini so na osnovno celico družbenega življenja gledali iz različnih perspektiv. Predstavili vam bomo nekaj najosnovnejših.

Definicija
George Peter Murdock je družino opredelil kot »družbeno skupino, za katero je značilno skupno bivanje, ekonomsko sodelovanje in reprodukcija. Vključuje odrasle obeh spolov, med katerimi najmanj dva vzdržujeta družbeno priznano seksualno razmerje, in enega ali več otrok, lastnih ali posvojenih, ki živijo skupaj.« Za družino je torej nujno potreben otrok. Zakonski par, ki živi skupaj in nima otrok se ne definira kot družina. Sicer pa v mnogih kulturah institucija družine ne obstaja v takšni obliki kot pri nas. Določene kulture v pacifiškem otočju živijo kot skupnost in otrok ne delijo na »naše« in »njihove«, ampak ženske skrbijo za vse otroke v skupnosti, ne glede na to, kdo je otrokova biološka mati. Nekatere kulture so nastrojene proti otrokom. Z njimi ravnajo brez čustev naklonjenosti, zagotavljajo jim zgolj nujno potrebna sredstva za preživetje, kljub temu pa jih imajo, saj pomenijo velik družbeni kapital, ko dopolnijo starost, primerno za ženitev. Vzorec nenaklonjenosti do otrok pa se prenaša iz generacije v generacijo. Institucija družine se med kulturami razlikuje vendar je v takšni ali drugačni obliki prisotna povsod. Praktično vsak človek je vsaj enkrat v življenju vključen v to institucijo. Izjeme so primeri, ko starši ob rojstvu zavržejo otroka, ki mu pristojne službe kasneje ne najdejo nadomestnih staršev za posvojitev ali rejniške družine.

Tipi družin
V naši kulturi in družbi poznamo dva tipa družin. Nuklearno družino sestavljata dva odrasla (oče in mati) in njuno nedoraslo potomstvo (otroci). Poznamo tudi dve obliki razširjene družine. Vertikalno razširjena je sestavljena iz nuklearne družine, ki mu je priključen najmanj en sorodnik, ki ne sodi v isto generacijsko skupino kot starši (v večini primerov so to stari starši). O horizontalno razširjeni družini pa govorimo takrat, ko se nuklearni družini pridruži sorodnik, ki sodi v isto generacijo kot starši (npr.: mamin brat ali sestra).

Alternative družini
V zadnjem času se v sociologiji pojavlja težnja, da bi kot družino definirali nekatere oblike, ki jih obravnavamo kot alternative. To so samohranilske družine, zunajzakonske družine, komune, homoseksualen par s posvojenim ali biološkim otrokom enega od partnerjev… Starš postane samohranilec na tri različne načine. Če se zgodi smrt enega od partnerjev, če pride do formalne razveze zakonske zveze (ločitev) ali če partnerja živita ločeno (formalno nista razvezana, vendar ne živita več skupaj). O zunajzakonski družini govorimo takrat, ko partnerja nista formalno povezana (nista poročena), vendar živita v skupnem gospodinjstvu. Komune so precej podobne zgoraj opisanem načinu življenja na pacifiškem otočju le, da v tem primeru tako moški kot ženske skrbijo za otroke. Homoseksualen par ima lahko otroka preko posvojitve, v tistih državah kjer zakonodaja to dopušča ali na biološki način. Eden od partnerjev ima otroka iz predhodne heteroseksualne zveze ali če najde ustreznega darovalca (oploditvena klinika za ženske pare ali nadomestna mati za moške pare).

Funkcije družine
Osnovne funkcije družine so štiri. Seksualna funkcija poskrbi za ustrezen način potešitve človekove primarne potrebe po spolnosti, reproduktivna zagotavlja potomstvo in nadaljevanje človeškega rodu, ekonomska zagotavlja sredstva za preživetje, glavna naloga vzgojne funkcije pa je socializacija. Družina ima tudi nekaj funkcij, ki so nujno potrebne za družbo. V bistvu gre za iste funkcije, ki so že bile opisane. Tako na primer družina zagotavlja »nadzor in izražanje« seksualnih nagonov. Če seksualna funkcija v družini deluje normalno, se pri odraslih ne pojavljajo potrebe po deviantnih načinih potešitve spolne sle (posilstva, prešuštvovanje, incest). Tallcott Parsons je pri svojem raziskovalnem delu prepoznal dve osnovni funkciji družine. Primarna socializacija zagotavlja ponotranjanje družbene kulture in strukturiranje osebnosti pri otrocih (več o socializaciji v nadaljevanju članka), Pomembna je tudi stabilizacija odraslih osebnosti, kjer je poudarek na razmerju v zakonski zvezi in čustveni navezanosti, ki jo partnerja nudita drug drugemu. Ob normalno delujoči družini partner čuti, da bo ob problemih, ki jih doživlja v drugih sferah družbenega življenja (služba, nevključenost v širše družbeno okolje…) našel zavetje in podporo v družini. Nekateri kritiki so Parsonsu očitali, da je družino idealiziral. Parsonsova podoba namreč temelji na ameriški družini srednjega razreda, ne upošteva različnih razredov, religij, verskih, etničnih ali statusnih skupin. V svojem delu ni proučeval funkcionalnih alternativ družini (glej prejšnji odstavek), socializacijo pa je obravnaval kot enostranski proces, v katerem starši napolnijo otroke s kulturo in oblikujejo njihove osebnosti, ni pa upošteval pojava, ko otrok starše »navija okoli prsta.« Kljub kritikam, se s Parsonsovo teorijo osnovnih funkcij v primeru našega prostora lahko vsaj delno, če ne že popolnoma strinjamo.

Družina skozi čas
Družina kot institucija se je s svojimi značilnostmi spreminjala skozi različna obdobja človeške zgodovine. Michael Young in Peter Willmott sta prepoznala štiri stopnje družinskega življenja. V predindustrijski družbi (pred 1. industrijsko revolucijo) je bila družina enota proizvodnje. Mož, žena in otroci so delali kot tim. Vsaka družina se je ukvarjala z neko dejavnostjo (obrt, poljedelstvo, živinoreja…), ki jim je zagotavljala ekonomske dobrine za preživetje. Takšno obliko lahko danes, sicer v zelo majhnem številu, srečamo pri družinah, ki se ukvarjajo izključno s kmetijstvom (mož in žena sta zaposlena na kmetiji, otroci že zgodaj dobijo svoje zadolžitve, kmetijo upravljajo sami, brez zunanje pomoči). Po prvi industrijski revoluciji in začetku uveljavljanja mezdnega dela se pojavijo zgodnje industrijske družine. Posamezni člani so bili zaposleni kot mezdni delavci. Družine so razširjale svoje mreže še na ostale člane sorodstva. Glavno pobudo pri tem razširjanju so imele ženske, ki so sčasoma zgradile organizacije za zaščito svojih otrok. Ker so bile mnoge ženske zaposlene kot mezdne delavke so si z ostalimi sorodnicami razdelile varstvo, vzgojo, poučevanje svojih otrok. Z pojavljanjem javnih institucij, ki opravljajo dela, ki so prej pripadale družinski mreži (vrtci, šole, boljši družbeni nadzor, ki ga opravlja policija,…) pride do ločitve najožje nuklearne družine od razširjene družine. Člani družine si razdelijo nasprotna in različna dela, ki se povežejo v simetrijo. Razloge za vzpon simetrične družine gre iskati predvsem pri dejavnikih, ki so zmanjšali potrebo po skupinah vzajemne pomoči, ki temeljijo na sorodstvu (porast realnih plač, upad nezaposlenosti in stopnje smrtnosti za moške, povečevanje možnosti zaposlitve za ženske). Večja geografska mobilnost je trgala sorodstvene vezi (s cestnimi infrastrukturami, prevoznimi sredstvi so se povečale možnosti za življenje zunaj okolja v katerem so bili ljudje rojeni). Zmanjšanje števila otrok je privedlo do večje možnosti za zaposlovanje pri ženskah, kar je povzročilo večjo simetrijo znotraj družine, z rastjo standarda je mož bolj tesno vključen v družinski krog. Young in Willmott sta opazila, da se v sodobni družbi pojavlja tudi četrta stopnja družinskega življenja. O »moderni družini« govorimo takrat, ko je možu ali ženi profesionalna vloga pomembnejša od družinske, njegova vključenost v družino je vedno manjša. Otroci odraščajo zgolj ob enem staršu, ker je drugi prezaposlen. To obliko opazimo predvsem pri menedžerjih, direktorjih in ostalih ljudeh, ki zasedajo vodilne službe.

Raznolikost družin
Robert Rapport je prepoznal elemente raznolikosti družin. Družine so od primera do primera namreč precej različne. Razlike nastanejo zaradi organizacijske raznolikosti (obstajajo razlike med družinami, ki se ponovno vzpostavljajo (npr. po ločitvi enega partnerja), samohranilskimi družinami, družinami, kjer sta dva, en ali noben član zaposlen), kulturne raznolikosti (etnično poreklo, verovanja in življenjski slog povzročajo raznolikost), med družinami srednjega in delavskega razreda obstajajo razlike z vidika odnosov med odraslimi in načina, kako so otroci socializirani, razlike nastajajo tudi kot posledice stopnje v življenjskem ciklu družine (družina z novorojenčkom se razlikuje od družine z odraslimi otroki).

Socializacija in odklonskost
Kot je sklepal Parsons, je socializacija ena izmed osnovnih funkcij družine. Socializacija pomeni vraščanje posameznika v družbo. Posameznik ponotrani vrednotno – normativni konsenz, ki je značilen za družbo. Vzpostavi se inklulturacija, ki ima za posledico, da neka kultura postane posamezniku imanentna (posamezniku lastna, del njega, značilna zanj). Poznamo dve obliki socializacije. Primarna socializacija se začne z rojstvom in prekine s prvim stikom z organizacijo (vrtec, šola). Edini dejavnik socializacije je v tem primeru družina. Sekundarna socializacija traja od prvega stika z organizacijo (vključitev v organiziran izobraževalni proces) do smrti, čeprav mnogi sociologi danes zagovarjajo pojem tercialne socializacije, ki traja od zaključka šolanja do smrti. Po vključitvi posameznika v organizacijo se poveča tudi krog dejavnikov socializacije. Med najpomembnejšimi so šola, skupina vrstnikov, mediji… Družina velja za prvo okolje v katerem se učimo osnovnih vedenjskih vzorcev, prvič se vzpostavi stik s pomembnimi drugimi, pride do čustvene navezanosti. V tej fazi lahko pride tudi do nevarnosti maternalne deprivacije ali nesposobnosti staršev, da izkazujejo čustva do otroka, kar se v večini primerov kasneje rezultira v pojavu odklonske osebe (oseba, ki ne spoštuje vrednotno – normativnega konsenza, ki velja v določeni družbi). Med odklonska dejanja sodijo vsa dejanja, ki kršijo zakone (kraja, umor, zločin) in dejanja, ki naletijo na neodobravanje okolja (npr.: glasno poslušanje glasbe v poznih urah). Psihoanalitika Sigmund Freud in Karl Gustav Jung sta vse tri glavne razloge za pojav odklonske osebe našla znotraj nepravilnosti v primarni socializaciji. Če starši ne spoštujejo formalnih pravil in ne spoštujejo vrednotno – normativnega konsenza (so odklonski) se vzorec vedenja v veliki števili primerov prenese na otroke. Kot posledica maternalne deprivacije posameznik postane impulziven, nima občutka krivde, nezmožen je razlikovati med dobrim in slabim, med zaželenim in nezaželenim, je čustveno hladen. Vzrok za odklonsko vedenje lahko najdemo tudi v primerih, ko je družina ločena, ko se pojavlja nasilje znotraj družine, alkoholizem, revščina… Odklonskost ali deviantnost ni nujno slaba za družbo. Utemeljitelj funkcionalizma Emille Durkheim je prišel do sklepa, da je deviantnost disfunkcionana zgolj takrat, ko je njena stopnja nenavadno visoka ali nizka. Vse družbene spremembe se namreč začnejo z deviantnostjo. Določena količina sprememb je zdrava za družbo, saj s tem omogoča njen razvoj, zato je deviantnost nujna za družbo. Vsi veliki izumi so bili od okolja sprejeti kot odklonski, saj so kršili ali presegali norme, ki so do takrat veljale na področju raziskovanja v okviru tiste teme. Med drugim je Leonardo Da Vinci v svojem okolju, v svojem času veljal za popolnega čudaka, ekscentrika, po katerem se otroci naj ne bi zgledovali. Bil je odklonski. Odklonski na pozitiven način.

Ada Zupančič