Intervju z Bečelico

7. Okt 2009 19:05

Leti leti leti, … hiša? Ne! Leti, leti, leti … Bečelica? Ja! Njena strast je motor. Želja pa imeti svoj lasten dom in postati mama. Te želje so se ji uresničile. Kaj meni o tem in onem? Na koncu tega pa majhna izjema, sprememba vloge.

Bečelica nisi le v blogosferi. Tako te je poimenovala ena prijateljica. Kakšna je že zgodba?
Kot vsakega najstnika je tudi mene nekoč srečala “Teta puberteta” in takrat sem veliko zahajala na počitnice k moji edini omi, ker sem imela v tistem kraju bratranca, bratrančeve prijatelje in med njimi tudi prve simpatije ter njo. Prijateljico, kakršno si želim še kdaj v življenju. Nekaj let sva pomenili cel svet druga drugi in še danes ne vem točno zakaj so se najine poti razšle. In ker so me takrat skoraj vsi klicali čebelica, je ona želela biti nekaj posebnega in mi je dodelila vzdevek bečelica (bečela je, v mislim da dolenjskem narečju, čebela). To mi je postalo tako blizu, da uporabljam še danes, ker jo še danes jasno slišim, kako me pokliče “Hej bečelica …”.

Sprva si bila prepričana, da bloga ne boš pisala, nato si mišljenje spremenila. Kaj te je tako pritegnilo?
Krivec za moj vstop v blogosfero, na katerega še danes kažem s prstom, je nam vsem dobro znani RazbOjniK. Z njim sva imela na lanskem smučanju težke debate: jaz na eni strani z argumenti proti, on na drugi strani za. Včasih je bilo prav pestro in takrat sem mu rekla, da jaz nisem oseba, ki bi pisala blog in ga nikoli ne bom. Hm, kako je že tisto “zarečenega kruha se največ poje” … Smučanje je minilo, meni pa firbec ni dal miru in hitro po prihodu nazaj v službo sem v “strička Googla” vtipkala “ednevnik“. In tako se je začelo … in v januarju sem praznovala 1. leto obstoja.

Bi lahko trdila, da si v času bloganja pridobila na prijateljstvu in na podlagi česa nekomu zaupaš, seveda še preden se s to osebo srečaš?
Lahko trdim, da sem v času bloganja sigurno pridobila več pozitivnega kot negativnega. Preko zapisov sem se dokopala do toliko zanimivih ljudi, ki jih v resničnem življenju sploh ne poznam, pa bi si upala trditi, da so del mojega vsakdana. Preko njihovih zapisov jih spoznavam, se najdem v njihovih težavah, v njihovem veselju, pričakovanjih, … Lahko bi rekla, da zaradi nekoga drugače gledam na nekaj, znam kakšno stvar bolj cenit in uživat v vsakem dnevu posebej. Konec koncev res ne vemo, kdaj bo prišel tisti zadnji. To sem vsekakor pridobila.

Glede na to, da nisem ravno pristaš spoznavanja preko interneta, sem glede teh stvari zelo zaprta. Preden se odločim nekoga spoznati v živo, oklevam kar se le da dolgo, pa še to moram biti prej 100 % prepričana, da si tega resnično želim.

Med tednom si v Ljubljani, vikende pa preživljaš na Štajerskem, kjer s partnerjem ustvarjata svoj dom. Kakšna bo vajina hiša, čemu sta dala večji poudarek pri načrtovanju?
Predvsem si želiva funkcionalnost. V glavah sva že vseskozi vedela, kaj si želiva, potem je bilo to potrebno samo še poiskati med načrti. Zaradi konfiguracije terena je bila edina opcija K+P ali K+P+M. Glede na to, da ne bova gradila ravno gradu, sva se odločila, da bova najinim otročkom privoščila malce zasebnosti, zato bosta starca v pritličju, v mansardi pa naj kraljujejo otroci. Glede na to, da so zgoraj planirane 3 sobe, se bova morala še kdaj malce potruditi :o).

Predvsem pa si želiva imeti svoj prostor pod soncem, ki bo samo najin, kjer bova midva gospodarja in kjer bova imela košček zemlje, kjer se bova lahko udejstvovala, kjer bodo imeli otroci prostor, da se v miru igrajo in kjer bova lahko na terasi v zasebnosti spila jutranjo kavo. Se ne sliši sanjsko?

Na poti pa je že tudi mala Maja oz. morda celo Vili, kot se rada pošalim. Začetek nosečnosti ni bil ravno prijeten, kot si sama dejala. Pa vendar le, kakšen je tvoj občutek sedaj, pričakovanje, …
Da sem noseča, se mi je posvetilo zelo hitro. Nakup prvega nosečniškega testa je bila dogodivščina za temo prostega spisa ZADREGA in ker smo dvomili v plus, je bil nakup še enega testa nuja. Pozitivno drugič. Na začetku rahla zmeda pri obeh, potem val solz sreče in nepopisno veselje… huje kot v kakšni mehiški telenoveli.

Potem je nastopil december, moje težave so se začele kot strela iz jasnega, preživetje novoletnih praznikov v bolnišnici in nenehni strah pred izgubo palčka malčka. Stvari so se na koncu srečno iztekle, slabosti so se umirile in apetit se je s časom povrnil.

Sedaj sem najsrečnejša nosečnica na planetu. Ponosna sem na svoj trebušček in komaj čakam trenutek, ko bom prvič videla nekoga, ki bo sedaj devet mesecev užival ugodnosti maminega telesa. Je pa vseskozi prisotno vprašanje kakšna mami sploh bom, ali bom znala poskrbeti zanj, ali bo ponoči spal ali jokal, ali …

In kako se pripravljaš na materinstvo?
Trenutno še nimam nekih priprav. Skrbim, da se vsaj približno zdravo prehranjujem, da oba dobiva tisto kar rabiva. Če le imam možnost, grem na sprehod, da se gibljem in s tem ohranjam telo v kondiciji. Ne želim se poleniti, ker se zavedam, kaj me v tem primeru čaka.

Me pa že zanese med kakšne pajacke, pa vozičke, pa igračke …

Napotila si se tudi v prvo trgovino za nosečnice in izbrala hlače. Kakšna moda za nosečnice ti je sicer všeč?
Predvsem mora biti udobno. Ker sem bolj športni tip človeka, ki bi tudi v službo najraje odšel v trenirki in supergah, z izbiro nimam težav. Sem pa presenečena nad ponudbo trgovin. Na izbiro je toliko lepih stvari, da se tudi nosečnice ne rabimo več oblačiti v “žaklje”, kot pravi nosečniškim oblekam moja mami. Na razpolago je vse, kar ti srce poželi, ampak je pa dejstvo, da je takšen nakup tudi kar velik finančni zalogaj. Hlač z debelo elastiko okoli pasu, ki ti sega skoraj do prsi, pa po končani nosečnosti tudi ne moreš več uporabljati. Do naslednje nosečnosti seveda :o).

Ste hranili doma kakšno malenkost iz tvojega oz. moževega otroštva in bo sedaj prišla prav vajinemu otroku? Morda kakšna zibelka?
Pri nas doma hranimo kinderpet, ki ga imam namen v enem izmed naslednjih vikendov malce obrusit in na novo prebarvat. Njihova soseda in družinska prijateljica nama je ponudila zibelko, pri njih doma na podstrešju pa se skriva še en kinderpet. Mislim, da se bo še marsikaj našlo po domovih prijateljev in znancev, ko bodo z veseljem priskočili na pomoč. Z veseljem se bova pa tudi podala v nakupovanje, tako da bo za prihod malčka palčka dobro poskrbljeno.

Kako boš opremila otroško sobico, že imaš idejo?
Dokler bova gostovala pri mojih starših, bomo skupaj v eni sobi, v hiški pa mu nameravava pobarvati stene v tople barve, prav tako bova kupila bolj odštekano otroško sobo. Seveda je pa opremljanje odvisno tudi od spola malčka palčka. Moramo vedeti, ali opremljamo za fantka ali punčko.

In katera imena imaš v ožjem izboru?
Sama imam v ožjem izboru ime za fantka in punčko, ampak se z možičkom še nisva čisto uskladila. In glede na to, da moj blog bere tudi moj bratec, naj kakšna stvar vendarle ostane skrivnost. Je pa dejstvo, da bo ime kratko in upam da slovensko.

Seveda pa bo prišla za vsem tem na vrsto selitev ter iskanje nove službe ali ne?
Selitev bo prišla na vrsto že čez dobre 4 mesece, iskanje službe pa po končanem porodniškem dopustu. Če bi rekla, da me vse skupaj ne skrbi, bi se močno zlagala, je pa res, da si pri moji plači stanovanja in plačevanja vrtca v Ljubljani ne bi mogla privoščiti. Zraven tega imava na Štajerskem zagotovljen “babica servis”, saj je moja mami stara šele 47 let, ki bo z veseljem priskočila na pomoč pri skrbi za otroka. To, da ga bom lahko pustila pri osebi, ki ji popolnoma zaupam, je zame najbolj pomembno. Seveda v primeru, da si najdem službo, ampak glede na to, da mi ni težko poprijeti za nobeno delo, mislim, da se bo tudi zame nekje nekaj našlo.

Kaj Bečelica dela oz. na kakšnem delovnem mestu se čez čas vidiš?
Trenutno delam v kadrovski službi, kjer mi po glavi skače 130 ljudi – malo za šalo, malo zares. Začetek je bil zame kar šokanten, saj sem bila v čisto novem kraju, ljudje me niso sprejeli, o delu nisem imela pojma … S časoma smo se privadili drug na drugega in vem, da bom nekatere pogrešala, ko bom odšla. Ampak takšno je življenje – ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo.

Pisarna me duši, zato upam, da se bom kdaj našla v kakšnem poslu, kjer bom lahko na svetlo spustila svojo ustvarjalno žilico. Rada kaj izdelujem, oblikujem …

Med drugim pa se tudi rada voziš z motorjem. Predvidevam, da boš svojega čoperja letos zanemarila. Se motim?
Motor je moja največja strast. Že kot majhna sem govorila, da bom imela nekoč svoj motor, pa se je mami samo smejala. Jaz sem namreč neroda prve vrste, ki se ob sončnem vremenu spotakne na svoji lastni senci. Moj prvi moped je bila čebelica. Spet čebelica … Vsaki drugi dan sem se prevrnila in kaj zlomila ali zvila, enkrat me je podrl avto … Si predstavljate obraz moje mami, ko sem povedala, da delam izpit za motor? Raje ne … In potem smo prvo pripeljali 250 kubičnega, potem pa 535-ko. Na tem res izgleda, ko da motor pelje mene in ne jaz njega. Ampak rečem vam – ni večjega užitka, kot izpolnitev skritih želja. In vsa tista svoboda, ki jo občutiš, ko se pelješ. Nepopisno … Želim si samo manj zafrustriranih voznikov, ki svoje komplekse majhnega lulčka ali prsi zdravijo na cestah.

Ja, žal bo letos mojega čoperčka “jahal” samo moj možiček. Sem razmišljala tudi o prodaji, pa se mi zdi škoda, glede na to, da vem, da tudi on neskončno uživa, ko se poda novim kilometrom naproti. Jaz pa grem včasih v garažo, ga malce pocartam in mu povem, da kaj več letos od mene ne bo dobil.

Pred dobrim letom si predlagala blogerjem na eDnevniku, da bi skupaj zbrali nekaj vprašanj in z mano naredili intervju. Ker sem bila takrat v blogosferi še zelo kratek čas in si te časti še nisem ravno najbolj zaslužila, sem se temu izognila. Tokrat bom izkoristila priložnost. Kaj te je zanimalo o meni takrat in kaj danes? Seveda bom odgovorila!

Bečelica: Kaj bi, če bi imela možnost, do sedaj spremenila oz. naredila drugače v svojem življenju?
E:
Če bi se lahko vrnila nazaj bi zamolčala resnico, ko sem koga od bližnjih prizadela, užalila, ujezila oz. le to bi prilagodila okoliščinam. Žal, nihče ne prenese resnice, pa čeprav jo išče.

Bečelica: S koliko otroci bosta napolnila svoje malo kraljestvo?
E
: Nekoč sem sanjala tri. Mož pa enega. Sedaj sva nezahtevna, vesela bova če bo vsaj eden. Sicer pa, presrečna če bosta dva.

Bečelica, ob vsem tem, naj »ogenj« nikoli ne ugasne!

Vprašanja pripavila:

Eva Radič

Odgovarjala:

Bečelica – http://becelica.ednevnik.si

Oznake:
[TheChamp-Sharing title="Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:"]