Intervju z Ušatko

25. Okt 2009 22:33

Z velikim veseljem vam predstavljam eUssatko (Ušatko), blogerko, ki so jo starši vzgojili v preprosto, pošteno dekle, da je temu res tako in še več, preberite spodnje vrstice.

Zakaj si začela pisati blog? Ali je sedaj, ko je minilo nekaj časa pričakovanje od bloga isto ali se je v tem času kaj spremenilo?
Prijateljica mi je poslala link do svojega bloga, ki ga je odprla na eD-ju. Malo sem pobrskala in ugotovila, da je to ful dobra reč. In sem se registrirala. Spremenilo se po moje ni kaj dosti, je pa res, da blogam relativno kratek čas (šele dobrega pol leta). Pač pišem kar mi leži na duši, še kakšno fotko objavim in to je to. V bistvu pišem zase, da se sprostim, kakšno drugo mnenje iz komentarjev pa tudi vedno prav pride.

Medvedek Uhec je imel vedno veliko prijateljev, spat pa je hodil sam. Pa eUssatka?
Danes lahko le malo osebam rečeš prijatelj. Imam veliko znancev, pravih prijateljev pa peščico. Ko gre za spoznavanje novih ljudi sem vedno v prvi vrsti. Drugače pa Ušatka (razen izjemoma) že kar nekaj časa ne hodi sama spat ;)))

Če se ne motim, se pelješ v svoj rodni kraj skozi prelaz Halarjev hrib, od koder je cesar Franc Jožef, ko se je peljal tod mimo, občudoval šmarsko dolino. Obiščeš večkrat svoj rodni kraj, kakšen je tvoj občutek na poti domov?
Za Franca Jožefa pa nisem vedela, da se je vozil po naših krajih. Razgled iz vrha je res lep, velikokrat si rečem, da bi se morala ustavit in »škljocniti« fotko ali dve, pa se do zdaj še nisem. Domov grem večkrat, v povprečju vsaj dvakrat na mesec. Včasih bi šla samo na kavo in čvek, ampak žal do mojega rojstnega kraja še ni avtoceste, dve uri vožnje v eno smer je pa kar precej. Občutki na poti domov; hm; vesela sem, kaj pa drugega. Ker se bomo spet videli z mojimi, ker imamo doma kužka in dva mačkona, ki jih v zdajšnjem domu ful pogrešam. Včasih se kar utapljam v spominih, kako smo se imeli, kaj smo počeli; fino je iti domov. In ja, še vedno rečem domov.

Hvaležna si mami in očetu, za vse kar sta zate storila. Bojiš se dejstva, da jih boš nekoč izgubila. Kako jima vračaš dobroto, izkažeš hvaležnost, kako izkoristiš trenutke z njima, ko ju obiščeš?
Res sem jima hvaležna. Predvsem za to, da sta naju s sestro vzgojila tako, da nisva materialistki, in da veva, da so v življenju pomembne še druge stvari. Upam, da bom znala to prenesti tudi na svoje otroke. Vračam tako, da hodim domov, da se imamo fino skupaj in tudi materialno, ko/če je treba. Nasploh smo ful povezani, tudi ko nismo skupaj se kar naprej kličemo, in vsako leto gremo vsaj za en teden vsi skupaj na dopust. Takrat sta po moje najbolj srečna. Pa takrat, ko smo vsi doma in je polna hiša smeha in hrupa.

Kako se spominjaš svojega otroštva?
Lepo otroštvo sem imela. Najbolj se spomnim psa, ki smo ga imeli (Medo prvi, heh), bil je na verigi (takrat so bili vsi psi na podeželju privezani, ne vem zakaj). No, tu in tam sem mu privoščila malo svobode, pa sem mu toliko razrahljala tisto verigo, da se je lahko sam snel. Potem je bil seveda cel cirkus, ko smo ga lovili po vasi. Še posebej, ker je imel fetiš na kure. Še posebej na sosedove ;))) Spomnim se male šole in kako me je stara mama (s sestro sva ji rekli kar mama) spremljala dober kilometer daleč do šole, ker me je bilo strah. Potem sem se tako navadila na njeno družbo, da je bilo v prvem razredu kar precej joka, preden so me uspeli prepričati, da sem že dovolj velika punca in da lahko sama oz. z vrstniki hodim v šolo. Aja, pa baje sem bila ful priden otrok. Samo kako slikanico so mi dali, pa je bil cel dan mir pred mano.

Neumnost, ki si jo naredila kot najstnica?
Joj, a moram odgovoriti?

Zapisala si, da se najbolj od vsega bojiš umreti. Verjameš v življenje po smrti, v reinkarnacijo? Morda ob temeljitem premisleku ugotoviš, da le ni smrt ena tvojih največjih fobij.
Zadnje čase vse bolj verjamem, da smrt ni konec vsega. Ne more biti. Prekratek čas smo na zemlji, da bi to lahko bilo to. Najbrž nam je danih več življenj ravno zato, da se iz napak naučimo biti drugačni, boljši, strpnejši; fobij imam drugače še nekaj: pajki in podobna gomazeča bitja so precej na vrhu, pa kako sled klaustrofobije sem tudi že odkrila.

Verjameš v večno ljubezen? Je ta odvisna od sklepanja kompromisov, prilagajanja ali česa drugega?
Ja, verjamem. Pravijo, da sem naivna, ampak dokler me nekaj ne useka po buči, bom pač verjela. Verjamem tudi, da je odvisna od kompromisov. Lahko se z nekom neskončno ujamemo, pa bo kljub temu še veliko stvari, kjer bodo mnenja različna. In nobenemu ni všeč, če se bi moral vedno samo eden prilagajati.

Kaj te pritegne na moškem ali ženski, da se tvoj pogled ustavi na njej oz. njemu?
Kemija. Sproščenost, dobra energija, lep pogled; tudi dober izgled, na to ni nihče imun. Všeč mi je, če se znajo ljudje smejati, tako iz srca, iskreno.

Kakšne so družinske sanje naše eUssatke?
Hiška nekje na robu mesta in na robu gozda, po možnosti čim bližje morja, mulček ali dva, kuža ne sme manjkati, pa kak mačkon tudi ne. In seveda moj Medvedek 😉


Ko je bila še majhna punčka

Si kdaj predstavljaš, kako izgledajo blogerji? Kateri bi bil po tvojem mnenju najbolj privlačen, kljub temu, da ne razpolagaš z njegovo sliko?
Predstavljam si jih ves čas. Podobno kot pri branju knjige, ko si narediš neko predstavo o ljudeh, o katerih bereš. Včasih sem potem presenečena, ko vidim sliko, ker sem si naredila čisto drugačno predstavo, včasih pa kar zadanem. Kdo bi bil najbolj privlačen? Hm; Solist po moje. Iz njegovega bloga veje ful dobra energija.

Da je cesar Franc Jožef občudoval šmarsko dolino, ko se je peljal skozi Halarjev hrib priča podatek na spletni strani občine Šmarje pri Jelšah. Danes lahko uživamo v čudovitem razgledu na dolino iz okoliških vasi, tudi na bližnji dvorec Jelšingrad. Ker prihajam iz ene od teh vasi, te vabim, da na Halarjevem hribu postojiš in se skupaj podava na kratek sprehod v vas, od koder se lepo vidi cerkev sv. Roka, Jelšingrad, …

Vsi ostali pa si oglejte blog današnje intervjuvanke – http://www.ednevnik.si/?w=eUssatka

Maša Jazbec

Oznake:
[TheChamp-Sharing title="Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:"]