Intervju s Santos

11. Okt 2009 15:32

Od letošnjega leta naprej piše blog na eDnevniku. Opazila sem jo takoj in začela redno spremljati. Zakaj se je poimenovala Santos je v enem izmed svojih sporočil sama napisala. Predvsem me je zanimalo, med kakšne ženske se bi sama uvrstila, s čim jo je njen življenjski sopotnik prevzel, kakšne so njene prioritete življenja in mnogo več. Povprašala sem jo tudi o davčni reformi; ukinitev obstoječega davka na plače. Ne prezrite!

Med kakšne ženske bi se uvrstila? Zakaj?

Joj draga, a se nisva dogovorili za lahka vprašanja. Na začetku ti moram povedati, kaj mi je naročil moj sin, ki ga razganjajo hormoni. Mama, samo da ne boš govorila kakšnih neumnosti.

Se pravi po primarni klasifikaciji spadam med blondinke – šala. Največkrat vem kaj si želim, potem pa iščem poti, kako bi cilj dosegla. Odvisno iz katere perspektive gledam. Če bi govorili o družini in vrednotah, bi zanesljivo zavzela konzervativno stališče. V vsakem primeru pa spadam med liberalne ženske in se vedno in povsod zavzemam za enakost med spoloma.

Mogoče se sliši smešno, ampak še vedno opažam, da je potrebno opozarjati na to, da so razlike pri delu in plačilih za istovrstno delo.

Kaj pričakuješ od svojega moškega?

Ogromno, včasih preveč. Kako vse te moje zahteve sprejema in prenaša, bi za iskren odgovor morala kar njega vprašat.

Kaj te je na njemu prepričalo, da si ga izbrala? Morda likovna ustvarjalnost?

Najina ljubezen traja še iz gimnazijskih let, takrat se preprosto zaljubiš v osebo, ki ti je simpatična, predvsem pa je bil moj dragi v tistem času izredno glasbeno ustvarjalen. Ljubezen preprosto ne pada z neba. Likovna ustvarjalnost mu pomeni sprostitev po napornem delu, kadar slika se predvsem umakne v svoj atelje, kjer ima mir in si ga je uredil po svojem okusu.

Kakšne so prioritete tvojega življenja?

Že prej sem govorila o vrednotah in če izhajam iz njih mi je bila in mi je še prva prioriteta biti mama in potem vse povezano z družino. Enkrat bom to izkušnjo želje po materinstvu opisala, predvsem z mojega stališča, samo času moram dati čas.

Veliko mi pomeni stalno izobraževanje, ki ga potrebujem zaradi narave mojega dela, prav zato sem se tudi vpisala na podiplomski študij. Delo, ki ga opravljam zahteva veliko ustvarjalnosti in samoiniciativnosti ter je zelo individualno in ustreza mojemu značaju.

Ne spreglejva tvojega štirinožnega prijatelja, po katerem si poimenovala blog. Afganistanski hrt, posebna pasma. Kako se je začela ljubezen, do te pasme?

 Ljubezen do afganistanskih hrtov pri meni traja še iz 80-ih let, ko sem ga prvič videla v Opatiji na razstavi psov. To je bila ljubezen na prvi pogled. Nekaj let sem tudi razstavljala, vendar pa sem zaradi pomanjkanja časa prenehala. Za razstavnega afghana mora biti dlaka urejena, jaz pa imam Xsara postriženega. Rodi je v dlaki vendar ne v razstavni. In kdor se enkrat zaljubi v afghana je to ljubezen do konca življenja.

Že kar nekaj tvojih sporočil je bilo povezanih s Hrvaško. Te kaj posebnega veže z našo sosedo?

Moja zelo dobra prijateljica, ki je tudi mednarodna kinološka sodnica, vzrediteljica afganistanskih hrtov in še vedno aktivna razstavljavka, je iz Opatije. Sem že v enem izmed sporočil napisala, da so njeni psi nastopali s Severino v Glembajevih.

Ne smem pozabit na Dinxa, ki mi je naslikal Rodija v pastelu.

Posebno ponosna pa sem bila, da mi je nekdo, za katerega bi lahko rekla, da ga ne poznam, zaupal v branje svoj osnutek horror romana in me prosil za mnenje. Sedaj čakam na rezultat mojega mnenja.

Ne smem pa pozabit na mojo virtualno blogersko prijateljico, ki ji pravim Hrvaška mati.

Kaj porečeš na življenjski standard pri nas in na Hrvaškem?

Brez velikega razmišljanja lahko odgovorim, da je pri nas življenjski standard boljši in ljudje bolje živijo. Predvsem je pri nas nižja brezposelnost in tudi plače so višje, čeprav so še vedno nizke. Ti bom tudi utemeljila zakaj sem to rekla. Malo sem morala pobrskati po spletnem The Economist , kjer so navedeni podatki, da naša soseda zadolžena preko 30 milijard in to je na ravni 86% GDP-a, ekonomski strokovnjaki trdijo, da naj bi bila zgornja dovoljena meja 80%. Vendar se sosedje tolažijo, da imajo tri vire iz katerih pokrivajo ta primanjkljaj to so turizem, razprodaja nepremičnin in vlaganja Hrvatov iz tujine.

Kaj meniš o davčni reformi, ki bi odpravila obstoječi davek na plače?

Davčna reforma o odpravi davka na plače je realnost, ker je sedaj tudi zapisana v zakonodaji. Se pravi od leta 2009 dalje se davek ne bo več obračunaval in plačeval, to pa pomeni zmanjšanje stroškov dela. Cilji davčnih sprememb so usmerjeni predvsem v ustvarjanje konkurenčnega davčnega okolja, nujno se morajo poenostaviti predpisi ter na vsak način zmanjšati stroški dela in še bi ti lahko naštela..

Kakšno prihodnost bi lahko napovedala našim najmlajšim – »na mladih svet stoji«?

A zdaj se pričakuje, da kaj pametnega povem? Predvsem bi rada poudarila, da se je potrebno v času globalizacije zavedati, da smo Slovenci in da je potrebno imeti veliko ljubezni in spoštovanja drug do drugega. Prav tako pa moramo biti ponosni na lastnino in je vsekakor ne smemo razprodajati. Dr. Mencinger je enkrat lepo povedal, da se družinske srebrnine in draguljev ne prodaja.


Že majhna Santos napreza možgančke.

V sporočilu Intelektualna lastnina – kaj pa je zdaj to, si dejala: »Kadar postane enkrat intelektualna lastnina dostopna javnosti, njen ustvarjalec ne more več nadzirati njene uporabe.« Kako bi se odzvala na dejstvo, da te je nekdo s pomočjo tvojega bloga izkoristil?

Težko vprašanje, čeprav na mojem blogu ni takih vsebin, da bi se lahko nekdo okoristil z njimi. Tukaj gre bolj za vprašanje morale in etike, problem je v tem, da blog lahko piše prav vsak in to na najbolj žaljiv način. V interaktivnem svetu, ga težko najdeš, ker po mojem ne veš niti s katerega serverja je pisal. Če pa komu pomaga vsebina na mojem eD-iju, brez skrbi lahko kopira, če pa bo navedel vir, bom pa še jaz vesela.

Rada objaviš tudi kakšno misel, katera ti je segla najgloblje v srce?

Ko bom stara ne bom obžalovala:«Tega nisem naredila«. Namesto tega bom rekla: «Niti ene preklete stvari ne obžalujem. Prišla sem, vse videla in naredila.«

In kaj te spravi do viška hude jeze?

Licemernosti v vseh pojavnih oblikah in ljudje, ki se ne držijo dogovorov.

Kaj te je spodbudilo k pisanju bloga?

Na začetku dejstvo, da so me provocirali, da meni to ne bo uspelo. Sedaj pa mi blog daje možnost, da opozorim na kakšen problem, ki se mi zdi pereč in skupaj s komentatorji, ki mi veliko pomenijo, pridemo celo do rešitve. Da pa napišem kaj o davkih gre zahvala HerrC-ju, ker zarečenega kruha se največ poje.

Všeč mi je misel, ki jo je Santos zapisala. Tudi sama se držim pravila, pridem, vidim, naredim in ni mi žal. Pa vi?

Santos (http://santos.ednevnik.si) hvala za sodelovanje, simpatično fotografijo in zanimive odgovore.

Eva Radič

Oznake:
[TheChamp-Sharing title="Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:"]