Kupiti ali ne kupiti, to je zdaj vprašanje

7. Dec 2009 08:03

(Piše: Manca Čujež) V takšni hamletovski dilemi sodobnega časa sem se znašla 28. novembra 2009. Le zakaj? Pa pojdimo lepo po vrsti …

28. novembra smo v Sloveniji in po svetu, z izjemo Združenih držav Amerike, »praznovali« dan brez nakupov, Američani pa že dan poprej, na t. i. črni petek, ki pomeni začetek megalomanskih predprazničnih razprodaj. Sicer je dan boja proti množičnemu potrošništvu nastal bolj za šalo kot zares, a se je tako ukoreninil, da je letos praznoval že osemnajstletnico. Pri nas počasi, a vztrajno plava na površje, in tudi sama sem pred tremi leti, ko sem ga zasledila, sklenila, da se uprem nakupovanju, ki je zame že ob povsem običajnih dneh prej nujno zlo kot pa kakršna koli naslada ali celo obsesija. To ni moj edini dan brez nakupov, če pa že pomeni pridružitev protestu proti prekomernemu potrošništvu, pa sem sklenila, da se zadnjo novembrsko soboto z veseljem odpovem nakupovanju.

28. novembra je Gospodarsko razstavišče v Ljubljani objel duh dobrodelnosti, saj so žene tujih veleposlanikov v Sloveniji in tudi Slovenke, članice združenja SILA, organizirale že 16. mednarodni dobrodelni bazar SILA, katerega izkupiček so namenile rehabilitaciji oseb z gibalnimi motnjami in opremi varne hiše. Prijazna gesta, ki skozi spoznavanje kulture, gospodarstva, kulinarike … in navsezadnje širokogrudnosti šopka svetovnih držav polepša številna življenja, prikrajšana za vsakodnevne radosti zdravega in svobodnega življenja. Tradicija dobrodelnega bazarja se je že tako globoko usidrala v srca Slovencev, da tudi brez pretiranega oglaševanja bazarja množično obiščejo svetovljanski sejem in v prazničnem času v potrtih očeh prižgejo kakšno iskrico.

28. novembra so se skozi Ljubljano valile tudi množice piskajočih, raglje vrtečih, zastave vihtečih in transparente nosečih protestnikov, ki »ne zahtevajo falkona ali jahte, ampak želijo samo dostojno življenje v 21. stoletju«, kot je zgovorno razložil eden izmed transparentov. Številni med njimi ne potrebujejo nobenega uradnega dneva brez nakupov, saj jim skromen mesečni prihodek, če ga sploh dobijo, vse prevečkrat kar sam »postreže« z dnem brez nakupov, ker si jih s plitkimi žepi preprosto ne morejo privoščiti. In morda bi del denarja, zbranega na dobrodelnem bazarju, mirne duše odromal tudi do tistih, ki jih je neizprosno gospodarsko stanje oropalo službe in dostojanstva.

Trojica konjev, ki vleče vsak na svojo stran, je bila tale deževna sobota, ki me je pahnila v zgoraj omenjeno dilemo. Med izogibanjem lužam na poti proti Gospodarskemu razstavišču sem spodbudno pokimala dvema skupinama protestnikov, ki sta revolucionarno korakali proti Prešernovemu trgu. Izbrala sem namreč najplemenitejšega žrebca – dobrodelni bazar, in si izjemoma pogledala skozi prste glede dneva brez nakupov. Volk sit in koza cela? Kakor za koga, a zame že. Začutila sem, da lahko s to odločitvijo še največ naredim v svetu, ki se itak vrti v napačno smer.

Manca Čujež


Oznake:
[TheChamp-Sharing title="Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:"]