Leto dni vlade Marjana Šarca. Lahko smo dokaj zadovoljni, a ne povsem

13. septembra lani je bila potrjena ministrska ekipa prve manjšinske vlade v zgodovini Slovenije. Volitve so prinesle zelo razdrobljen političen prostor, v katerem je Marjan Šarec s svojo LMŠ, kljub le trinajstim poslancem, sestavil koalicijo petih strank. Relativna zmagovalka volitev, SDS, si je nabrala preveč nasprotnikov in odbila preveč ljudi, da bi bila sposobna povezovanj: zmanjkalo ji je potencialnih zaveznikov.

S tem, ko si je pridobil nujno potrebno podporo šeste stranke, Levice, je Marjan Šarec začrtal smer razvoja države, saj je bilo jasno, da mu bo ta stranka skušala izstaviti čim višjo ceno. To se je tudi potrdilo. Če bi se naslonil na NSi, bi bil poudarek njegove vlade povsem drugačen.

Marjan Šarec je prevzel državo v zelo dobrem stanju, za kar se lahko zahvali svojima predhodnikoma, Miru Cerarju in Alenki Bratušek, ki sta po katastrofalni drugi vladi Janeza Janše, ki je z varčevanjem hotela rešiti krizo, državo potegnila z roba prepada. Sreča za Slovenijo je bila tudi v tem, da se je gospodarsko okolje v Evropi, predvsem v najpomembnejših trgovinskih partnericah, stabiliziralo in omogočilo hitro gospodarsko rast doma. Gospodarska rast, padanje brezposelnosti in hkratna rast zaposlenosti, višji prilivi v proračun in spreminjanje proračunskega primanjkljaja v presežek, hkrati pa upadanje zadolženosti države glede na BDP: dobrih novic je bilo to leto precej. Za v prihodnje se obeta nekoliko nižja gospodarska rast, a če bo istala nad dvema odstotkoma, bo to ob siceršnjih pretresih v svetu kar dober rezultat…več piše Sašo Ornik – Jin