Levica premore več kot 50%, toda…

Nekaj let nazaj je ob priliki Kučan vzkliknil: »Potrebujemo žlahtno desnico!«. Verjetno je bilo to z njegove strani mišljeno malo ironično ali pa je imel v mislih varianto krščansko demokratske stranke z evangeličansko (protestantsko) osnovo. Mogoče je imel v mislih krščanske socialiste in njihove ideje pred in po Prvi svetovni vojni. Krilo, ki so ga še najbolj predstavljali, Krek, Kocbek, Gosar, Stanovnik in drugi. Njihov izjemni pomen se kaže tudi v tem, da so naredili sintezo med socialističnimi idejami, praktičnim socialnim delovanjem in etiko krščanstva.

Tako uvodoma zapiše bloger Amsel, in se v nadaljevanju loti odgovora na podobno vprašanje, kje je žlahtna levica? Trend zadnjih nekaj volitev, ki ga opažamo tudi tokrat, je namreč sedaj že kar masovno nastajanje novih strank na levem političnem polu.

Bloger ob tem zapiše, da se človek ne more znebiti občutka, da sedanja »atomiziranost« levice njim samim služi le v iskanju odgovora, kdo je na levem političnem polu »največji in najmočnejši«. Gre za tekmo malih procentov, kjer se za zmagovalca proglaša SD s svojimi daleč manj kot 20%, za ovratnik pa ji dihata obe krili Pozitivne Slovenije. Gre za merjenje moči v katerem se Solidarnost in Združena levica naslajata nad dejstvom, da je razlika med njima zgolj 1% v eno ali drugo stran, čeprav obe skupaj ne presegata 5%. Kjer pričenjata podobno tekmo Cerar in Šoltes s tem, da bo njun seštevek mogoče celo med 10-15%, razlika med njima pa največ 2%.

Torej, levica sicer premore več kot 50%, vendar povsem razdrobljenih in zaradi tega neproduktivnih glasov.

S tem se dejansko potrjuje dvom, da sedanji levici sploh ni do državotvorne in odgovorne vloge, temveč se išče le zadovoljstvo v ugotavljanju, kdo bo prvi na levici, brez resne politične odgovornosti.