Malo delo? Ne, mezdno delo!
(Piše: Sanja Leban) Ob predlogu Zakona o malem delu moram skorajda čestitati tistim, ki so predlog Zakona pripravili. Takega skropucala že dolgo nisem videla, tako škodljivega predloga pa tudi ne. V kolikor bo predlog dejansko postal zakon, bomo, kot so nekateri že lepo zapisali, ‘najebali vsi, ne le psi’.
Omejitve, ki jih predlog Zakona prinaša za delavce (maksimalno 728 ur na leto in maksimalno 8 evrov bruto na uro), so še najmanj problematična stvar v tem predlogu. Tako zelo absurdne so in po večini pravnih mnenj tudi neustavne, da ne dvomim, da jih bo predlagatelj vsaj omilil, če ne celo umaknil.
Podobno verjetno čaka tudi omejitve, ob katerih bi morali, če bi predlog zakona dobro prebrali, dobiti sive lase delodajalci. Po predlagani zakonodaji bodo namreč prav vsi, od prvega gostinca do zadnje pošte v Sloveniji ostali skorajda brez študentov, za tisto peščico, ki bo še lahko delala, pa bodo plačali toliko, da se jim to enostavno ne bo splačalo.
Prepričana sem, da bodo delodajalci kmalu preračunali, kaj jim je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) pripravilo in privili državne birokrate do točke, ko bodo morali ti popustiti. Če ne zaradi drugega zato, ker prav javna uprava ustvari tretjino študentskega dela. Sami sebi pač ne bi v skledo pljuvali, kajne?
Zgoraj omenjene omejitve so najbolj očitne zablode predloga Zakona o malem delu, zagotovo pa ne najbolj problematične. Skropucalo, predlog Zakona o malem delu imenovano, je po mojem skromnem mnenju načrtno tako šlampasto in radikalno zastavljeno. Precej podobno kot Družinski zakonik, od rumenega tiska zaslepljeni raji meče pasje bombice, ob katerih le ta poskakuje in tuli, mimo tega vrišča pa bo država elegantno in tiho speljala spremembe, zaradi katerih je bil predlog Zakona v resnici spisan.
Delodajalci, študenti, dijaki in njihovi starši bodo tako sicer skakali v zrak ob predlaganih omejitvah, a bodo še bolj navdušeno ploskali, ko bo MDDSZ pristalo na povečane kvote ur, dela in delavcev. MDDSZ bo tako izpadlo največji frajer in socialna ustanova s posluhom za malega človeka, ki ne bo, v skrbi sam zase, sposoben videti dlje od lastnega nosu.
Le malokdo bo tako namreč opazil, da je, takole, čisto mimogrede, naš ‘socialec’ Svetlik, za dimno zaveso populizmov in mimo javnosti uspel prisiliti študente in njihove starše dvakrat prispevati v zdravstveno blagajno in uvesti ‘fleksibilnost’ zgolj za delodajalce, ki bodo po novem imeli na razpolago hordo delavcev, najverjetneje iz držav z nižjim življenjskim standardom, ki bodo za dober evro ali dva pripravljeni pred vrati ‘fabrike’ čakati, da se jih za uro ali dve pokliče delati.
Nobene socialne varnosti, nobene zaščite, le več prispevkov za krpanje naluknjane vreče državnega proračuna. To, da bodo z morebitnim sprejemom Zakona poginile vse oblike študentske avtonomije, je za javnost tako ali tako le dodana vrednost, to, da bo panoga, ki jo predlog Zakona ureja, malo delo, med urejanjem poginila, pa največja ironija predlaganih sprememb.
Študentsko delo, ki je baje tako velika anomalija na trgu dela, da ogroža obstoj slovenskega gospodarstva, že zadnjih nekaj let tone. Vsako leto je manj študentskega dela, posledično je tudi famozni kolač, ki naj bi si ga rezali država (ja, tudi ta), študentski servisi in študentske organizacije – vedno manjši.
Človek bi pričakoval, da bo MDDSZ rodilo vsaj en realen izračun, predvidevanje, kako se bo panoga študentskega/malega dela razvijala (beri: umirala) po morebitni spremembi zakonodaje, a temu seveda ni tako. Vsakemu Kekcu je jasno, da povečani stroški in omejevanje dela na vseh koncih in krajih pač ne morejo koristiti nikomur, sploh ne panogi dela, ki že tako ali tako ‘crkuje’.
Obljubljati nove štipendije in več denarja za obnovo študentskih domov ter prenovo študijskih programov iz naslova povečanih dajatev od malega dela, je tako le še en v vrsti populizmov, ki lahko ostane neopažen (in nekaznovan) samo v državi, kjer se javno mnenje oblikuje na podlagi rumenega tiska in kvazi ‘svetovnih’ oddaj.
In kot da tovrstno nategovanje javnosti ni dovolj, si država mirno privošči pojasnilo, da je predlog Zakona o malem delu le prva v vrsti zakonskih sprememb. Najprej bodo študentom (in dijakom) omejili možnost dela preko študentskega dela, vzporedno bodo skozi Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev dijakom do 18. leta gladko ukinili štipendije, enkrat kasneje (če bodo po kakem čudnem naključju držali obljubo) pa bodo dvignili cenzus za pridobitev štipendije in povečali otroške dodatke, ki bodo edini denar, ki bo sploh še pripadel dijakom.
Ta novica, ob kateri bi morali v zrak skočiti čisto vsi učenci, dijaki, študenti in njihovi starši, ostaja nekje v ozadju, neopažena, tako kot podatek, da MDDSZ v zadnjih letih sploh ni realiziralo vseh sredstev, ki jih je samo namenilo za štipendije. Po domače: V Sloveniji 4/5 študentov ne prejema državnih štipendij, še vseeno pa država iz tega naslova letno na svojih računih zadrži – 15 milijonov evrov. Kaj z njimi počne, bi verjetno vedel povedati le minister Svetlik.
Edine, ki ga po tem sprašujejo, so zloglasne študentske organizacije, ki, packe, kupujejo nepremičnine in plačujejo ‘enormne’ stroške telefonov. Dragi moji, celotno študentsko organiziranje v Sloveniji je v letu 2009 porabilo 13,8 milijonov evrov. Veliko? Če to primerjamo z letno nerealiziranimi državnimi sredstvi za štipendije ali v luči populizma, ki se ga poslužuje država, ne toliko. Za ilustracijo: Samo nakup Falcona nas je stal dvakrat toliko, Patrie sedemnajstkrat toliko, šentviški predor pa devetkrat toliko. Kaj na koncu lahko pokaže država in kaj študentske organizacije, ne zanima nikogar. Važno je, da pogine – zalega študentska, zalega avtonomna.
Prav tu se skriva še eden od fenomenalnih manevrov predlaganega Zakona o malem delu. Ta namreč dobesedno potepta Zakon o skupnosti študentov. Financiranje študentskih organizacij zmanjšuje, a vsaj na papirju pusti, a kaj vse to pomaga, če država predvideva financiranje iz panoge, ki je v roku pol leta ne bo več ter, da bo smrt še zadnje avtonomije res dokončna, študentom skozi predlog Zakona dobesedno prepove delati na študentskih organizacijah.
Marsikateri študent bo ob tem od navdušenja padel na rit, potem pa bo ugotovil, da se zgoraj opisani manever uporablja le zato, da bodo ob morebitnem sprejetju zakona političnim podmladkom na stežaj odprta vrata do dodatnega financiranja, sicer preko razpisov, a direktno iz državnega proračuna.
Me prav zanima, kam in kako transparentno se bo v tem primeru porabljal denar in kaj bodo od njega imeli študenti. Me prav zanima, kateri od političnih podmladkov bo sposoben kritizirati svojega velikega strankarskega brata, me prav zanima, kateri podmladek bo zmogel študentom povedati, da predlog Zakona o malem delu v drugi polovici obljublja še eno ‘genialno’ rešitev: Vsem, za katere bo veljal Zakon o malem delu, bo prepovedano delati na kakršen koli drug način, razen preko napotnice. Adijo avtorske pogodbe, adijo podjemne pogodbe, adijo samostojni podjetniki.*
14 ur na teden, 728 ur na leto, do 240 evrov na mesec, minus prispevki za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje. To je to, kar malim delavcem ostane. To in kanec zdrave pameti, ki bi morala zadoščati, da študenti, delavci, delodajalci in brezposelni dojamejo, da jih nekdo žejne pelje čez vodo. Da se jim jemlje čisto vse – pravico do dela, pravico do poštenega plačila, pravico do socialne varnosti in nenazadnje – pravico, da se jasno in glasno reče: NE!
Predlog Zakona o malem delu je torej škodljivo, nepremišljeno skropucalo, ki se ga ne sme popravljati in spreminjati, ampak takoj umakniti iz javne (in vseh drugih) obravnav, ministru Svetliku pa mora nekdo povedati, da naj, ko naslednjič kopira nemške zakone, vsaj preveri, kaj v njih zares piše in v kakšno okolje so vpeti.
Sanja Leban
PS: Avtorica tega prispevka je pristranska. Zaposlena je namreč v eni od podoblik študentskega organiziranja, ki izvaja svetovanja za študente, prostovoljno pa vodi tudi upravo dobrodelne organizacije, ki večino sredstev prav tako dobi od študentskih organizacij in ki 100% teh sredstev tudi dodeli študentom v stiski. Avtorica tega prispevka je na svojo ‘pristranskost’ absolutno – ponosna.
*Pravniki se še niso izjasnili, ali predlog Zakona o malem delu dejansko prepoveduje vse druge oblike dela ali je to le še ena od (namernih?) napak, ki so se v predlogu pojavile.
Sodelujte v anketi DS o malem delu – levi stolpec
Sanja Leban – Zloba je ena najpriljubljenejših slovenskih blogerk. Primorka, živeča v Ljubljani je širše spletno bralstvo pridobila z vsebinsko pronicljivimi in stilsko dovršenimi komentarji aktualne družbene realnosti. Obiščite jo na www.zloba.si.
Obiščite tudi arhiv njenih komentarjev na Drugem svetu.