Menjam ženo za avto. Lahko tudi rabljen.
(Piše: Milena Miklavčič) Luna je zaplavala v znamenje vodnarja, kar nas napeljuje v druženje. Vsi bi vse delili z vsemi, sodelovali pri stvareh,ki so za obče dobro. Z naprednimi mislimi pa ustvarjamo nove načrte, smo odprti in radovedni, kar nas dela sproščene, prijateljske, pravijo bukve, v katerih piše še marsikaj drugega, kar je povezano z vplivom planetov na Zemljo in Človeka.
A vse tako kaže, da Slovenci živimo na nekem drugem planetu, kajti pri nas se dogaja vse kaj drugega, kar s pozitivnimi odnosi med ljudmi nima nobene zveze.
V razmerah pravnega, gospodarske in moralnega razpadanja današnje družbe nas velika večina dobiva občutek drugorazrednosti. Državo (da bi ji rekli domovina, bi zvenelo že skoraj bogokletno) so spremenili v objekt svoje lastnine, ki zasebne in strankarske interese postavlja pred interese naroda. Še slepci so povsem jasno spregledali, kdo je favoriziran in kdo je zapostavljen. Politika je- v navezi s koristoljubneži- postala iracionalna, plenilska in po svoji moralni drži nesposobna, da bi bila nosilka vrednot. Spremenila se je v družbo interesnih, prijateljskih in družinskih povezanosti, ki so se kot rakotvorni paraziti zalegli v narodu, ki zaradi izgube upanja v kakšnokoli optimistično naravnano prihodnost, v svoji nemoči, mlačnosti, vdanosti v žalostno usodo ob naraščajočih pritiskih, životari, leze vase in se hrani z rumenim tiskom ter trič trači Big Bortherja, ki ga pretkano in z namenom predvajajo zato, da ljudi odvrnejo od resničnosti, v kateri krapi ribarijo po svoje- za lastne koristi.
Zakonodaja je ne le luknjičava, je tudi smešna, obtoženi dobivajo v roke papirje, na katerih piše, da če ne bodo obtoženi zato, ker so vijoličasti, bodo pa zato, ker so oranžni. V vsakem primeru- pa bodo, ker se je oblast tako odločila in pika.
Nedopustno je, da se v podjetjih z deleži državne lastnine dogajajo takšne anomalije, kot se te dni govori v medijih: Zneski za odpravnine, božičnice in regrese slovenskih menedžerjev so neverjetni. Kljub gospodarski krizi mnogim slovenskim menedžerjem ni bilo potrebno zategniti pasu. Zlasti dobro so zaslužili menedžerji iz finančnega sektorja, čeprav se je ta poleg gradbenega soočal z največjimi težavami. In prav iz slednjega prihaja najbolje plačani slovenski menedžer Ivan Zidar, ki je v letu 2009 zaslužil neverjetnih 793.743 evrov bruto prejemkov. To pomeni, da je na dan zaslužil vrtoglavih 2170 evrov bruto.
Tam, kjer lahko tisti, ki so ali glava družine ali elita družbe nasploh, delajo kar se jim zljubi, tam – hočeš nočeš- pride do zloma moralnih vrednot. Prej ali slej. In to se je, roko na srce, zgodilo tudi pri nas. Z veseljem bi raje napisala »se bo zgodilo«, žal tega ne morem. Na vsakem koraku v nas butajo dokazi, ob katerih bi se morali strezniti in se vprašati, kaj za vraga, se je zgodilo z nami, da smo tiho in da mirno in tiho dopuščamo, da nam jemljejo čast in dostojanstvo.
Prejšnji teden, takoj po zmagoslavju na volitvah, smo doživeli grožnje s smrtjo novinarju, ki je postavljal vprašanja takrat, ko to ni bilo všečno.
Grožnja novinarju ubij ga, je nekaterim sicer izzvenela kot šala, ob njej so se celo nasmihali in prepričevali sebe in druge, da to ni nič, da so bile besede izrečene kar tako, ker je bil novinar tečen, zoprn in vsiljiv.
In ker se vesoljno Slovenstvo ne deli le na črne in na bele, ampak se dodatno deli še na tiste, ki so jih moralne vrednote popolnoma obšle in na one, ki pa se še zmeraj zdrznejo, če se kdo v svojem prostaškem obnašanju le preveč spusti na spolzka tla, so eni in drugi trčili skupaj, kresala so se mnenja, na različnih forumih so se izrekale še dodatne grožnje, izkupiček povedanega pa je bil bolj kot ne – klavrn: sporočal je namreč, da so grožnje s smrtjo pač nekaj, ob kar se ne kaže spotikati.
Že ob sami misli, da diham isti zrak z nekom, ki mu je vseeno, da je morala postala umazana, preračunljiva in nenasitna vlačuga, me strese mraz.
Sprašujem se, kdaj se je zgodil tisti prelomni trenutek v naši državotvornosti, ob katerem smo zavrgli kot neuporabne vse tiste lastnosti, s katerimi so se tudi v najtežjih trenutkih zgodovine kitili naši predniki: poštenje, pokončnost, solidarnost, občutek za resnico.
Danes že vsak otrok v vrtcu ve, da lahko počne karkoli, če le imajo starši dovolj denarja in dobrih zvez, da lahko plačajo odvetnika, ki bo znal ukrojiti vsako, še tako očitno lumparijo tako, da bo kaznovan oni, ki je nanjo pokazal s prstom in ne povzročitelj.
Nihče več niti ne trzne z očesom, če se izve, da se kdo od tistih, ki bi moral biti ljudstvu za zgled- zlaže. Laž je že zdavnaj postalo sredstvo, s katero se lahko vlada, kajti povprečen državljan trdno verjame, da so packi pač oni drugi, tisti, ki niso naši.
Že od pradavnih časov je veljalo, da moč denarja in oblasti človeka pokvari. Postane drugačen, objesten, misli, da se je spremenil v boga, ki lahko počne, kar ga je volja.
So po novem postale del te vzvišenosti tudi grožnje s smrtjo vsem, ki se upajo drezati v njihovo nedotakljivost nekaj samo po sebi umevnega? Je trenutek, ko se bodo grožnje spremenile v kri le še vprašanje časa?
Bo takrat še sodna oblast sklonila glavo in mirno priznala, da tudi pri življenju in smrti veljajo dvojna pravila- ena za elito in druga za navadne smrtnike?
Nenazadnje: je že kdo slišal, da bi oprostili nekoga, ki je ukradel kuro ali dve? Odvetnik in nekdanji državni tožilec Miran Železnik, ki so ga v četrtek zaradi suma oškodovanja strank pridržali policisti, pa je odkorakal na prostost.
Resnično se sprašujem: je morala pristala v kubleraju na silo ali pa se je tja preselila prostovoljno?
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič je slovenska pisateljica, publicistka in blogerka. Izdala je štiri knjige, med katerimi so najbolj znane Usode, naši najmlajši pa jo poznajo po Abecedi iz zakajčkove ulice, Pri hrastu na levo in Pika na B.. Svojo literarno ustvarjalnost izraža tudi preko objav na blogu closhemerle.ednevnik.si. Milena je del ekipe gostujočih blogerjev na Drugem svetu.