Miro Cerar – birokratski poštni nabiralnik
Prestregel sem informacijo, da Sara Isakovič ni prejela Bloudkove nagrade oz. ni mogla biti med prejemniki, ker je ni nihče predlagal?!?!
Tu ne bom zlival vročega olja na aparat, ki naj bi jo predlagal (matični klub, lokalna športna zveza, panožna zveza, …), ampak na končno inštanco, ki bi lahko tovrstnosti elegantno preprečila.
Zaslužni športnik, Miroslav Cerar, predsednik odbora za podelitev nagrad (člani so še Mima Jaušovec, Franci Petek, Cveta Pavčič, Janko Popovič, Marta Bon, Ivan Lukan, Bojan Jošt in Silva Razlag), je ob pojasnjevanju sramote skomignil z rameni in pojasneval procesne podrobnosti, da jo je v bistvu predlagal OKS, da pa je bilo to po Zlati lisici… Pa smo tam. Zakaj rabimo komisije, častna imena v njih in druge podobnosti, če fantje in dekleta ne zmorejo toliko razuma, da prekršijo proceduro (obenem bi lahko nemudoma vložili predlog spremembe ustreznega akta) in tako očiten kiks presežejo. Morda se bojijo, da bi kdo vložil pritožbo? Jih poslal pred roko pravice? Pravice?
Ako so dotični v odboru zgolj poštni nabiralnik in čakajo na predloge, potem jih ne rabimo (imenuje jih Vlada in verjetno ne delajo na moralni pogon) in bi lahko nastavili kakšno pužo, ki popiše prejete vloge in čao.
Tovrsten pojav opažam tudi na lokalni ravni, ko so aktualni razni konkurzi. Potem na prireditvah poslušamo citate členov, kako fantje izbirajo – pač, kar pride po pošti. Na koncu se zgodi, da je veliko nagrajencev kar samopredlaganih, tisti, ki pa ne premorejo čuta za samopromocijo pa, če nimajo koga, ki misli širše in jih predlaga, preprosto izpadejo.
Poanta? Vse te razne komisije – poštni nabiralniki bi preprosto morale svojo funkcijo opravljati tako, da bi bili prispeli predlogi nekakšen pripomoček, sami pa bi svojemu področju čimbolj pozorno sledili in se potrudili, da se na koncu ne bi dogajali takšni lapsusi. Ravno s prekršitvijo procedure bi Cerar in druščina pokazali veličino in dali zgled. Za nameček se je slišalo, mislim da iz ministrovih ust, da bo Sara itak še kdaj kaj hitrega odplavala…
Ob tej sramoti se sprašujem še, zakaj tokrat Metalec Kladiva ni protestno zavrnil prejema nagrade, (Bloudkova nagrada je eden izmed pogojev za izredno pokojnino + 3K EUR finančne beneficije.), če je že začel z načelnostmi?
Naletel sem še na eno zanimivost, ki situacijo še bolj groteskizira. 11. člen Zakona o Bloudkovih priznanjih pravi: »Odbor lahko letno podeli največ tri Bloudkove nagrade.« Letos so podelili 4 (P. Kozmus, Jože Okoren, Stane Papež in Adi Vidmajer).
Cerarjev odbor je očitno uporabil drugo poved člena, ki se glasi: »Ne glede na določilo prejšnjega odstavka se v izjemnih, posebej utemeljenih primerih odbor lahko odloči, da se letno število Bloudkovih priznanj poveča, vendar največ za eno nagrado in dve priznanji.«
Zanimivo, da se takšna zgodba dogaja na področju športa, kjer je veliko govora o (izgubljenih) vrednotah, višjih motivih, pozitivnih zgledih, etiki,… S tem se povezuje tudi pojem fair play (dalje FP). Zanimivo, da na straneh Zavoda za FP in strpnost v športu piše: Fair play ne pomeni samo strogo se držati pravil… (sic!)
In ravno naš Miroslav Cerar je v virih opisovan kot borec za fair play. Je vrsto let član evropskega združenja za FP, lani pa je postal član mednarodnega komiteja za FP. Najbolj fair bi bilo torej?