Napad Zagajskih
(Piše: Sašo Ornik) 10. julija letos se je veteran hrvaške domovinske vojne in očitno tudi duševni bolnik, Josip Zagajski, oborožen s petimi ročnimi bombami, odpravil v Slovenijo, da bi izvedel teroristični napad. Ni prišel daleč. Že na meji so ga policisti zvlekli z vlaka in zdaj v Sloveniji čaka na kazen za svojo norost.
Nesojeni terorist je pokazal na nevarnost populizma, ki ga politiki, mediji, razni strokovnjaki in patrioti zganjajo na obeh straneh meje. Imamo srečo, da je bil le en sam in da mu ni uspelo, a če bo še nekaj časa šlo naprej kot do zdaj, bo verjetno tudi dobil kakšnega posnemovalca. Še prej pa bomo na obeh straneh meje deležne ogromno pretvarjanja in vpitja o nacionalnih interesih, o sveti zemlji (vodi), ki je ne smemo prodati in tudi o izdaji. Resnično, ni lahko biti v koži Boruta Pahorja in Jadranke Kosor.
Vendar pa, karkoli si že mislimo o govoricah, da so Slovenijo in Hrvaško v sklenitev arbitražnega sporazuma pritisnili od zunaj, končno smo dočakali dan, da se vlak zopet premika. Že predolgo se namreč vleče ta zgodba in na obeh straneh meje večina verjame, da jim druga stran dela krivico in krade, kar je njihovega. Eni so pri tem manj razvneti in na koncu dneva le zamahnejo z roko ter se posvetijo bolj perečim problemom, kot je na primer gospodarska kriza, drugi pa se gredo cirkus na vodi, kakor v nedeljo hrvaški ribiči, ki so se zapeljali v Piranski zaliv in v morje spustili plavajoče hrvaške zastave in prižigali bakle. Kot je povedal predstavnik umaškega združenja ribičev Daniel Kolec: ‘Hrvaški politiki že leta ne znajo parirati Slovencem, rezultat tega pa je arbitražni sporazum.’
Sliši se nekam znano.
Prežvečeno tudi.
In stokrat zlorabljeno za ozke strankarske interese. Če smo že pri tem, na to temo so se oglasili pri SDS-u in opozorili prav na to: ‘Vse kaže, da so vladni funkcionarji in predsednik republike dr. Danilo Türk pozabili na svojo prisego, da bodo z vsemi svojimi močmi delali za blaginjo Slovenije in so strankarske in osebne interese postavili pred interese države.’
Resnica je povsem drugačna. Ne Pahor, ne Türk, ne kdorkoli drug, ki podpira arbitražni sporazum, niso svojih interesov postavili pred interese države. Enako na drugi strani meje. Še več, s podpiranjem nečesa, kar je tako enostavno napadati, so ogrozili podporo, ki so je deležni med državljani in s tem zmanjšali svoje možnosti za uspehe na volitvah. Če kdo, potem so strankarske in osebne interese v prvo vrsto postavili ravno tisti, ki najbolj napadajo sporazum. Dobro vedo, da so slovenske zahteve, sploh tiste Jelinčičeve, na zelo trhlih nogah in da Slovenija nikoli ne more dobiti vsega, kar si želi. Obe strani morata popustiti, oziroma, če bi se hoteli zmeniti sami, bi že morali popustiti, zdaj bodo na vrsti drugi, ki bodo odločili namesto nas in sprejeti bomo morali na tak način dobljeno odločitev.
Predolgo smo bili talci takšnih in drugačnih Zagajskih, pri čemer so od norcev bolj nevarni tisti preračunljivi, sposobni podpihovati ogenj sovraštva do neslutenih razsežnosti, samo da bi na koncu, kot v primeru SDS-a, morebiti slavili na volitvah in se polastili oblasti. Borut Pahor je v tem svojem času na mestu predsednika vlade pokazal kar nekaj slabosti, a priznati mu je treba, da je vsaj na tem področju pokazal veličino. Če mu bo skupaj s hrvaško kolegico uspelo arbitražni sporazum spraviti pod streho in presekati gordijski vozel hrvaško slovenskih nesporazumov, bo Sloveniji omogočil boljše odnose z južno sosedo, boljše sodelovanje na gospodarskem področju, več stikov in za prihodnost tudi zavarovano južno mejo. To se utegne pokazati za še kako pomembno, če evropski projekt neslavno propade in se Slovenci soočimo s težnjami nemškega in italijanskega prostora po širitvi. S Hrvaško se lahko vedno soočimo sami, Italija je pač prevelik zalogaj.
Sašo Ornik
Sašo Ornik – Jin je uveljavljeni blogerski politični komentator, avtor bloga Jinov svet. Na Drugem svetu kot gostujoči bloger spremlja aktualno politično dogajanje v Sloveniji in svetu.
Arhiv kometarjev Saša Ornika na Drugem svetu