Ne vrag, ne bogovi – nihče nas več ne mara

Nekaj mi pravi, da so bili letos bogovi polni namigov in slih slutenj, kajti kako drugače si naj razlagam, da so nam podarili praznik kulture in maškare ob istem času?

So nam želeli med vrsticami kaj reči? Nas primorati k razmišljanju? Kdo ve, o čem so modrovali, ko so sedeli na oblakih in gledali dol, na Zemljo takrat, ko so, morda, opazili, zbrane na ljubljanskih ulicah tako v dopoldanskem kot v popoldanskem času?

So se ob videnem križali in potem skupaj pokleknili in zmolili kakšno dolgo molitev za zdravo pamet preljubih Slovencev? Močno dvomim, da bi se smejali in se tolkli po kolenih. Domišljam si, da so kritično pripomnili, da bi bili Slovenci lahko bolj pametni in bi morali vedeti, da se problemov ne rešuje na ulici, temveč s pogovori, dogovarjanji, s sklepanji kompromisov in z iskanjem novih, boljših poti.

Vedno bolj se počutimo kot nekdo, ki od blizu opazujemo bolnika, kateremu je smrtnonosni rak razjedel telo in je samo vprašanje časa, kdaj bo umrl. …več (piše Milena Miklavčič)