Nostalgija za Jovanko, Titom in Jugoslavijo

Dvajsteletje po tem, ko smo Slovenci dosanjali tisočletne sanje po lastni državi, se ob izbruhih nostalgije po socialistični Jugoslaviji zdi, da se kar ne moremo navaditi živeti kot sami svoji gospodarji.

Odnos do življenja v bivši državi “bratskih” balkanskih narodov nas razdvaja podobno kot siceršnja ideološka delitev.

Dobršen del naroda je vesel in ponosen, da se je osvobodil okov komunistične Jugoslavije ter zaživel v samostojni državi, v demokratičnem svetu skupaj z zahodnoevropskimi zavezniki Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Britanijo, ZDA … . Aktualne probleme Slovenije vidijo kot posledico nepopolno izvršene tranzicije, zaradi česar nas z družbo prežeta bremena iz socializma ohranjenih vzorcev in navezav na dno vlečejo še danes. Ob spominih na SFRJ se jim pred očmi pokaže pomanjkanje  dobrin v trgovinah kot so limone, banane, kava, kavbojke, vožnje na sode-lihe dneve ter politično preganjanje drugače mislečih.

Druga skupina goji do Evrope in Zahoda goji precej bolj skeptičen odnos. Vidi jih kot “wannabe” gospodarje in zatiralce k hlapčevstvu nagnjenega slovenskega naroda. V sedanje stanje naj bi nas pripeljal gnili neoliberalni kapitalizem zahodnega tipa. Povečini vse glasneje obžalujejo propad SFRJ ter se nostalgično spominjajo Titovih časov, ko smo po njihovem imeli vsi službo in smo bili v svetu cenjeni ter spoštovani. O kakšnem preganjanju drugače mislečih niso slišali.

Med slednje sodi tudi Raf, ki se v svojem zapisu spominja srečanja z nekdanjo “prvo damo” Jovanko Broz: “Nastopal sem v lutkovnem nastopu z medvedkom na roki …”