Notranjepolitični pregled 2010 – leto grdih resnic

(Piše: Sašo Ornik) V mesecu maju preteklega leta so nekdanji zaposleni v Steklarski novi protestirali pred stavbo vlade. Po letu dni jim nihče ni plačal prispevkov in zanimalo jih je, kdaj se bo kaj premaknilo. Ne, niso podivjali, niso začeli razbijati vse okoli sebe, le zahtevali so, kar jim pripada. A v naši deželi senc in pokvarjenosti je bil ta protest hitro pozabljen. Bolj priljubljen je bil oni, ko so študenti in dijaki obmetavali parlament. Predsednik te častitljive institucije, Pavel Gantar, je tedaj zgroženo grozil z ne vem kakšnimi sankcijami. Otrokom se seveda da groziti, kakšnim oligarhom pač ne.

Če smo že pri predsedniku Državnega Zbora, pred koncem leta je stranka DeSUS začela predsednika vlade izsiljevati, naj podpre njihovo kandidatko za nadomestilo ministru, ki ga je preveč spil in so ga pri tem ujeli. Gospod Gantar nad takšnim ravnanjem ni bil posebej zadovoljen, kajti, izsiljevati pa res ne gre! A glej ga zlomka, mar je DeSUS storil kaj drugačnega, kot je nekaj mesecev poprej delala LDS? Se še spomnite grožnje o odhodu iz koalicije, ker se Borut Pahor ni uklonil zahtevam te sicer ne preveč popularne stranke po zamenjavi generalne državne tožilke, Barbare Brezigar? No, LDS je izgubila to bitko, izstopila pa vseeno ni.

Glejte, to leto nam je pokazalo, da naši vrli predstavniki ljudstva v koaliciji, bodisi da so poslanci, bodisi ministri, nikakor niso pripravljeni iz rok spustiti svojih stolčkov. Kdo ve, kaj se jim lahko zgodi potem. Zato se je tudi vlada obdržala in se bržkone bo do konca mandata, kljub vsem pretresom, aferam, grožnjam, izsiljevanjem, očitkom. Kljub rekordno nizki podpori.

No, da ne bom nepošten,  Matej Lahovnik je odšel iz Zaresa in za seboj pustil tudi ministrski položaj. Nekateri se torej znajo tudi prostovoljno ločiti od svojih stolčkov. Posledice so sicer že tu, kar lahko vidimo v prerivanju okoli TEŠ, poskusu stranke Zares, da bi si podredila energetiko. Zdi se, da bo ta igra uspela, ne kakor tista, s katero so si skušali podrediti RTV Slo in so na referendumu grdo pogoreli. Če smo pošteni, je pogorela vsa politika, ker je na referendum prišlo zelo malo ljudi, a enako obsojati opozicijo, kot tiste, ki so na oblasti, bi bilo nepošteno, saj po dveh letih vladavine odgovornost lahko zahtevamo le od tistih, ki imajo v rokah škarje in platno.

Vse koalicijske stranke so v preteklem letu delale napake, kar je imelo vpliv na njihove ratinge. Na koncu leta ima SD nekako toliko podpore kot DeSUS, LDS in Zares pa sta čisto pri dnu. Lahko rečemo zasluženo. Omenil bom le dve aferi, ki sta tipični pa tudi najodmevnejši.

Oktobra je s svojega položaja odstopila Simona Dimic, potem ko se je razkrilo, da so njeno hišo obnavljali delavci Vegrada z materialom iz Celovških dvorov, dobila pa je tudi visok in ugoden kredit, ki ga kakšen drug navaden državljan nikoli ne bi dobil. Vodja kabineta predsednika vlade je, ko so stvari postale prevroče, odfrčala v Dubaj, še prej pa napisala solzavo pismo svojemu predsedniku, v katerem se ni počutila kriva za obtožbe. Ko se je enkrat potem vrnila, glej kako lepa je naša država, je hitro dobila službo pri Diners Slovenija z borno plačo 2300 evrov neto mesečno. Le kako bo preživela, če se Pahor skozi mesec  komaj zvleče s tistimi tremi tisočaki?

Gospod predsednik vlade je smrt dobrega doktorja Saše Baričevića, ki je ljubil svoje pse, označil za tragedijo ‘par excellence’. Resnično je ta abotna zgodba, najpomembnejša zgodba celotnega leta 2010, saj nam kaže na pravo stanje slovenske oblastne elite in nam dokazuje, da kraljestvo zvez in poznanstev še kako dobro deluje.  Ko se leto izteka, ni za nikogar nobenih posledic, a če kaj, potem moramo biti hvaležni za to nagnusno resnico. In resnica res ni lepa. Imamo dobro povezane ljudi, ki si lahko privoščijo marsikaj in jih kazen doleti šele, ko se jim uprejo beštije, pazite, ne ljudje, kot so tlačeni bosanski delavci ali ponižane tekstilne delavke nekje v Prekmurju, ampak psi. Še ko se to zgodi, jih naš medijski svet skuša zaščititi za zidom molka. A stvari so se spremenile,  delo, ki bi ga morali glavni mediji, je opravil splet. Resnica je prišla na dan, cenzura ni uspela in bolje grda resnica, kot posladkana laž.

Seveda, nihče ni za nič odgovarjal, čeprav vsi vemo, da se je zgodilo nekaj zelo grdega. Lastnost dobrih lažnivcev je, da vam bodo, tudi če boste jasno videli, da je nekaj narobe, s svojimi besedami skorajda dokazali, da čisto nič ni narobe, da se motite, da ne vidite prav, da ne slišite prav, da si domišljate, da ste zavistni, da ste pokvarjeni vi, ker sprašujete, ker si drznete zgražati. Tako gre ta igra, le da tokrat ni uspela, kar dokazuje že minimalna podpora vladi.

Motili bi se, če bi mislili, da se je kaj spremenilo. Vse ostaja po starem, politika je še vedno boj za dostop do korita in tako bo ostalo tudi v letu 2011. Upamo lahko, da se bo stanje v svetu še bolj popravilo in bo tudi slovensko gospodarstvo raslo, da bo posledično padla brezposelnost in se dvignile plače. Pričakovati, da bo v politiki kaj bolje, je bolj naivno.

Sašo Ornik

(Foto: Matic Štojs)

Sašo Ornik – Jin  je uveljavljeni blogerski politični komentator, avtor bloga Jinov svet. Na Drugem svetu kot gostujoči bloger spremlja aktualno politično dogajanje v Sloveniji in svetu.
Arhiv kometarjev Saša Ornika na Drugem svetu