Nove stranke hitro propadajo, ker niso nastale naravno, ampak iz volilne nuje

Slovenija se je znašla v nezavidljivem položaju, ko pametne možnosti za izvedbo državnozborskih volitev ni. Krivca za nastalo situacijo so našli v “odpadniku” Zoranu Jankoviću, a resnični problem izvira iz precej širšega konteksta. Gre za posledico gradnje isntant političnih strank za enkratno uporabo, ki se ob odsotnosti trdnih temeljev in resnih konceptov kmalu sesujejo vase in v sorazmerju s svojim političnim vplivom povzročajo hude pretrese na politični sceni.

Prav zaradi tega se Emil Milan nad novimi “instant” strankami, ki se pojavljajo na obzorju, nič kaj ne navdušuje. V njih namreč pogosto mesto najdejo raznovrstni oportunisti, pritepenci in povzpetniki in prestopniki, ki iščejo svojo novo priložnost. Prav tako pa so njihovi liderji pogosto medijsko prenapihnjeni, v resnici pa brez prave vsebine.

Kot tipični primer medijsko zgrajenega velikega političnega liderja z dvomljivo vsebino Milan omenja Igorja Šoltesa. Nekoliko več moralnega kapitala ima po njegovem Miro Cerar, ki pa ga vidi bolj na mestu predsednika republike, kot v strankarski politiki. Od vseh nastajajočih strank se mu še najbolj “naravna” zdi Solidarnost.

Lepih besed pa bloger ne najde tudi do nekaterih starih strank. Najbolj kritičen je do SDS, pa tudi do Pozitivne Slovenije, nekaj potenciala pa vidi v novi poti NSi.