Od kdaj je moj strah “sovražni govor”?!

Novinarstvo že zdavnaj ni več to, kar bi moralo biti. Je bila novinarka, ki je o nedavni stavki pred Alpino v Žireh, na twitterju insinuirala, da so shod verjetno zakuhali ta desni, ko je na neki fotografiji opazila Žana Mahniča, doma, v naslonjaču?

O tem, da je bil pred Alpino tudi Miha Kordiš iz ZL in še kdo- v namigovanju ni bilo pomembno. Takšni nizki udarci, ki nimajo drugega namena, kot da netijo ogenj v že tako pregretem političnem ozračju so več kot zoprni, lahko tudi nevarni. Nehote vzbujajo nelagodje, tudi strah.

Tudi brez podpihovanja jih je vedno več, žal tudi moj rodni kraj ni izjema, ki v krogu gostilniških ali še kakšnih drugih omizij, delajo spiske tistih, ki so ”proti” njim in bi jih bilo zato treba kaznovati, Če že ne pospraviti, jim vsaj skrajšati jezik.

Tako se nehote dogaja, da se človek boji že lokalcev, ker jih pozna in ve, da je potrebna le iskrica, pa se bodo besede spremenile v dejanja.

Gospodje politiki in njihovi somišljeniki sicer vztrajno, malodane oblastno trdijo, da me mora biti sram, ker me je strah, pa je res tako? …več (piše Milena Miklavčič)