Odkopavanje kosti ne sme biti predmet političnega boja
(Piše: Sašo Ornik) Še preden se je uradno končala druga svetovna vojna, se je marsikje po Evropi že začel krvav ples maščevanja nad kolaboranti, pa nad etničnimi manjšinami in ideološkimi nasprotniki. V Franciji je bilo ubitih 10000 ljudi, v Italiji samo v pokrajini Emilia Romana v zadnjih dveh mesecih vojne 15000. A tukaj so še bolj tragične zgodbe, kot je na primer tista o otrocih nemških beguncev, ki so končali na Danskem, državi, ki med vojno pač ni trpela grozot, kot so jih bili deležni malo bolj proti vzhodu. Od 7000 otrok jih je umrlo 80%, skoraj noben pod enim letom starosti ni preživel. Danci malih beguncev preprosto niso hoteli zdraviti in za njih pravilno skrbeti.
Slovencem se nam v tem trenutku zdi, da so bili dogodki pri nas nekaj posebnega. Gotovo, bili so izredno kruti in z njimi se moramo soočiti, toda bili so del večjega evropskega problema, bili so posledica velike vojne mešane z revolucionarnim žarom napredujočih komunistov, ki so iz obrobnih manjšin zaradi svojega ognjevitega boja proti Nemcem in s podporo zmagovite sovjetske vojske po vojni prevzeli oblast na vzhodu Evrope. Na kratko, bili so to grdi, kruti, neprizanesljivi časi in ni ga bilo, ki bi iz vojne prišel neomadeževan. Niti zahodni zavezniki, ki so brutalno bombardirali nemška mesta, med njimi ob koncu vojne Dresden, v katerem bi naj umrlo okoli 100000 ljudi. Navsezadnje so prav ti zahodni zavezniki z vrnitvijo v smrt poslali begunce iz Jugoslavije.
Vse kosti je seveda potrebno izkopati in jih potem znova zakopati na primernem mestu, mrtvim pa postaviti dostojen spomenik, kamor se bodo lahko šli poklonit njihovi še živeči sorodniki in kamor se bodo vsi drugi lahko hodili spominjat grozot, ki so izšle iz velike vojne. Obsoditi je potrebno ubijanje nedolžnih, zgodovinarjem pustiti, da nepristransko pišejo zgodovino te dežele, če pa se med nami še nahaja kdo, ki je pri pobojih sodeloval, je takšnega potrebno postaviti pred sodišče. In to je vse!
Vse preveč je namreč odkrivanje kosti le del političnega boja za oblast. Podobno, kot lahko vidimo v primeru izbrisanih, se tudi tukaj na trpljenju drugih kuje dobiček. Ni res, da je za neko očiščenje in odrešitev celotnega naroda potrebna vseobsežna sprava, ki vsebuje nedvoumno obsodbo komunizma, posledično pa tudi vseh naslednikov bivšega režima in tudi tistih, ki zagovarjajo bolj socialdemokratska stališča. Nikoli namreč ne bomo mogli popraviti vseh krivic in zaceliti vseh ran, ki nas razdvajajo. Naša ideološka razhajanja so mnogo globlja in imajo svoje vzroke že vsaj stoletje pred povojnimi poboji in jih ni mogoče kar tako preseči, povrhu pa na veliko neznanje meji metanje vseh struj politične levice v en in isti koš, kakor da si v nekem trenutku komunisti in socialdemokrati ne bi bili smrtni sovražniki in kakor da ne bi komunističnih režimov obsojali tudi mnogi znani levičarji na zahodu. Povojni poboji in vsi zločini komunizma niso in ne morejo biti sredstvo za obračunavanje s politično levico, ta pa se tudi mora zavedati, da je nespametno v obrambo partizanstva braniti vsak zločin in se, ker zdaj živimo v demokraciji in je tako pač v modi, za vsako silo odrekati revoluciji in ji pripisovati vse slabo kar se je zgodilo na Slovenskem. Po drugi strani je nespametno tudi, da se politična desnica v lovu za političnimi točkami na nek način celo postavlja v vlogo branilcev okupatorjevih kolaborantov, namesto da bi strogo ločevala med nedolžnimi žrtvami in tistimi, ki so v svoji podpori nacionalsocialističnemu morilskemu stroju bili nedvomno zločinci.
Tukaj in zdaj lahko in tudi moramo obsojati nečloveška dejanja, ki so se dogajala v preteklosti in se zavezati zakonom, ki vladajo v tej državi ter se potruditi, da se kaj podobnega ne bo nikoli več zgodilo. Zgodovina je lahko zelo dobra učiteljica. Na nas je, če se bomo kaj naučili.
Sašo Ornik
Sašo Ornik – Jin je uveljavljeni blogerski politični komentator, avtor bloga Jinov svet. Na Drugem svetu kot gostujoči bloger spremlja aktualno politično dogajanje.