Odnosi med Korejama znova na preizkušnji
(Piše: Sašo Ornik) Marsikdaj se postavlja vprašanje, ali je severnokorejski voditelj, vladar zadnjega stalinističnega sistema na svetu, malo nor. Ob potezah, ki jih vleče Severna Koreja, ob vztrajanju pri simboliki že zdavnaj preživelega časa, ob izolaciji, bedi in revščini, se včasih vse provokacije, ki prihajajo iz Pjongjanga, vse grožnje z ognjenim in še kakšnim uničenjem, zdijo kot vzete iz kakšnega slabega filma.
Tako je tudi zadnji incident, potopitev južnokorejske vojne ladje Cheonan, le še eden v vrsti norih provokacij. Umrlo je 46 mornarjev, Južni Korejci pa so kar nekaj časa čakali, da so na dan prišli s torpedom, ki bi ga naj izstrelila podmornica iz severne sosede. Bržkone zato, da bi razmere pomirili in preprečili pretres na borzi ter da bi pripravili ustrezen odgovor. Ta ni vojna, pač pa veliko za odtenek ostrejšega govorjenja iz Seula in izboljševanje diplomatskih pozicij. In nekaj posledic na področju dajanja človekoljubne pomoči severu.
Do vojne ni prišlo in za to je kar nekaj vzrokov. Južna Koreja si spopada noče, saj že dolgo velja, da lahko sever s svojim topništvom z zemljo zravna prestolnico in da bi to lahko terjalo do milijon žrtev. Jedrsko orožje je po vsej verjetnosti neuporabno, saj Sever še ni napredoval dovolj, da bi le to lahko dal na rakete in tudi je vprašanje, koliko tega orožja in kakšne kakovosti sploh ima, a konvencionalne sile, četudi že zastarele po vseh letih propadanja, so še vedno dovolj velike, da lahko povzročijo silno uničenje. Na jugu se tega zavedajo. Vedo, da bodo, tudi če bodo vojno zmagali, plačali zelo visoko ceno.
Oni dan sem po satelitski televiziji gledal južnokorejski program v angleščini. Ravno v luči novic, ki so prihajale s korejskega polotoka, sem si še enkrat želel malo pogledati ta program. Južna Koreja je moderna država, ki napreduje iz leta v leto, država, katere program si je mogoče ogledati tudi na drugem koncu sveta in se poučiti o njihovih zadnjih glasbenih zvezdnikih. V primeru Severne Koreje kaj takšnega ni možno. Vse kar lahko človek dobi, so podobe zaprtega sistema, kjer veliki voditelj vlada nad obubožanim ljudstvom, ki pa zna čudovito korakati v vrstah, mahati z zastavami in vzklikati svojemu preljubemu vodji. Država, ki je organizirana kot vojska in ki na nočnih posnetkih zgleda kot črna luknja sredi sveta, medtem ko se Južna Koreja sveti v vsem svojem bogastvu in napredku.
Toda to ne pomeni, da je severnokorejski voditelj Kim Jong Il nor. Ne, komunistične elite so le podedovale državo, ki je s koncem hladne vojne izgubila svojega glavnega podpornika in se znašla v strahoviti izolaciji, s sistemom, nesposobnim svojim ljudem zagotoviti že dovolj hrane, kaj šele napredek kot na jugu ali na severu na Kitajskem. Zato zdaj že nekaj časa izsiljujejo svojo soseščino. Jedrsko orožje imajo za zastraševanje, da se jim ni treba bati napada od zunaj, s svojim ostrim jezikom pa tudi svetu pošiljajo sporočilo, da jim je bolje tu in tam poslati kakšno humanitarno pomoč in se čim manj vtikati v njihove zadeve. Za norostjo se torej skriva načrt, kako se obdržati na oblasti in preprečiti tujo intervencijo.
Po uničenju ladje Cheonan se postavlja vprašanje, ali pri svojih provokacijah na severu vendarle niso šli predaleč. No, to da vojne še ni in nič ne kaže nanjo, le kaže na to, da si to lahko privoščijo. Tako ali tako pa to ni prvi takšen incident, četudi je ta zahteval veliko žrtev. Obe korejski državi sta še vedno do zob oboroženi za vojno in le vzdržujeta premirje po vojni v letih 1950 – 53.
Sašo Ornik
Sašo Ornik – Jin je uveljavljeni blogerski politični komentator, avtor bloga Jinov svet. Na Drugem svetu kot gostujoči bloger spremlja aktualno politično dogajanje v Sloveniji in svetu.
Arhiv kometarjev Saša Ornika na Drugem svetu