O smiselnosti odrekanja in teoriji sebičnega nudenja pomoči
(Piše: Anja Renko) Postni čas je obdobje, značilno za krščansko vero, ki se začne na pepelnično sredo in traja vse do velikega petka. Poleg usmerjenosti k Bogu, ki se izraža preko molitve, sta bistvena elementa postnega časa tudi usmerjenost k sebi, pri kateri je poudarek na odrekanju (hrani, določenim razvadam …), ter usmerjenost k drugim, ki se kaže v večji odprtosti za potrebe bližnjih in dobrih delih.
Toda ali je pomoč drugim resnično nesebično dejanje? In ali nam odrekanje prinaša kako korist ali gre le za mazohistično trpinčenje?
Odrekanje v času posta lahko ločimo v dve skupini. V eno sodi odrekanje, pri katerem je cilj izkoreniniti določene neustrezne navade, v drugo pa sodi odrekanje z namenom krepitve vzdržljivosti.
Stari rek “navada je železna srajca” na tem mestu pride še kako prav, saj navade ne moremo odpraviti brez truda in čez noč. Stvari, ki nam preidejo v navado, opravljamo avtomatizirano, ne da bi bili pozorni na potek, in jih prav zato težko spremenimo. Če upoštevamo najpogostejše ocene, da je za to, da neka dnevna aktivnost preide v navado, potrebnih med 20 in 30 dni rednega ponavljanja te aktivnosti, je postni čas idealna priložnost, da se tega lotimo in navado spremenimo.
Post kot odrekanje zaradi vzdržnosti same je iz psihološkega vidika zelo podoben asketizmu. Za askete je značilna obratna percepcija kot za druge ljudi, in sicer sebe dojemajo negativno. Počutijo se dobro, ko so deprivirani od tistega, kar večini drugih oseb pomeni užitek. Asketi uživajo v tem, da se odrekajo stvarem.
Do določene mere je odrekanje nekaterim željam in/ali potrebam popolnoma OK, saj tako oseba “vadi” odloženo zadovoljitev potreb oziroma izpolnjenje želja. Zmožnost odloženega zadovoljevanja je namreč odvisna od zrelosti osebe. Tako npr. 5-letni otroci niso zmožni obvladovati svojih želja in bodo v primeru, da si v trgovini želijo čokolade, a je ne dobijo, pričeli jokati. Ko otrok mentalno in čustveno dozori, osvoji strategije za nadzor nad skušnjavo. Stopnja tolerance in sposobnosti nadzora se razlikuje od otroka do otroka in podobno velja za odrasle. Nekateri se skušnjavam uprejo lažje, drugi težje. Odrekanje znotraj posta lahko torej razumemo kot trening v potrpežljivosti, tolerantnosti in zmožnosti upreti se zadovoljitvi določenih želja, ki pa ga je potrebno ločiti od dejanskega asketizma.
Čas posta pa poleg delu na sebi (predvsem preko zadržkov in odrekanja) daje poudarek tudi altruističnemu vedenju, torej vedenju, kjer oseba pomaga drugim, ne da bi ji to dejansko koristilo. Toda ali je to sploh mogoče?
Po eni izmed teorij ljudje drugim osebam pomagamo povsem nesebično, izključno zaradi dobrote, pri čemer ima na naša dejanja velik vpliv empatija (sposobnost vživeti se v čustva drugega). Od tod tudi razlike med ljudmi in situacijami, saj je verjetnost altruističnega dejanja večja, ko se lahko bolj empatično vživimo v tistega, ki potrebuje pomoč̌.
A na drugi strani je popularna tudi teorija sebičnega nudenja pomoči. Ljudje pomagamo drugim, dokler imamo korist od tega. Naša pomoč temelji na samointeresu, ki je, odvisno od posamezne teorije, ali genetsko pogojen ali naučen.
Vzrok za pomoč je različen – pomagamo bodisi zato, ker se s tem poveča verjetnost, da bo nekdo pomagal nam, ko bomo potrebovali pomoč, bodisi zato, da sprostimo napetost, ki se pojavi, ko smo priča nekemu dogodku (npr. socialno neodobravanje ali občutki krivde, če ne pomagamo). Lahko pa pomagamo zato, ker nam določeno altruistično dejanje prinese socialno potrditev in poveča občutek lastne vrednosti.
V končni fazi je za prejemnika pomoči vzrok sekundarnega pomena, a včasih je prav od vzgiba odvisno, ali bo nekdo pomoči deležen ali ne.
Anja Renko
Anja Renko je psihologinja z veliko željo po širjenju znanja, obilico idej in dovolj prostega časa, da uspe vse to tudi objaviti. S svojimi prispevki želi spreminjati predstave, krhati stereotipe in manjšati predsodke ter spodbujati razprave in premike. Berete jo lahko na blogu I Feel Psychology, ob strokovno psiholoških temah jo lahko spremljate tudi na Drugem svetu.
Arhiv Anjinih zapisov na Drugem svetu