Okostja pobitih v plastičnih gajbicah: enaki vsaj v smrti

Bliža se 23. avgust, dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov, ki ga v Sloveniji praznujemo z nelagodnostjo, saj si še vedno nismo sposobni odkrito priznati zločinov komunizma kot tretjega totalitarizma; krvavi sledovi slednjega so še vedno odprta rak rana slovenskega naroda.

Na to nas opominja 600 evidentiranih množičnih grobišč, ki še vedno ostajajo izravnane z zemljo, ljudje v njih pa nepokopani. Na to nas opominjajo za enajstimi betonskimi ogradami v rudarske jaške Hude jame zazidani živi ljudje, katerih posmrtne ostanke danes hranimo v plastičnih gajbicah. Kljub vsem civilizacijskem napredku imamo Slovenci z miselnostjo, ki postavlja človeško dostojanstvo na prvo mesto, še precejšnje težave.

“Če jih ne bomo mi (dostojno pokopali), jih bodo pa naši zanamci. Nekdo se bo nekoč moral soočiti s tem. Posmrtni ostanki žrtev ne bodo odšli nikamor,” zgodovinarja Jožeta Dežmana citira Jože Bartolj, ki tematiki posveča tokratni blogerski zapis.