Osvoboditev spomina

V deželi, kjer si zraven jutranje kave ne serviramo ščepca treznosti, ampak veliko žlico nebrzdane, t.i. ”duhovne rasti”, v deželi papirnatih človekoljubov, fanatičnih ljubiteljev štirinožcev, mehiških nadaljevank in big braderjev, kjer se že zarana prične ravnati po dnevnem horoskopu vladne vedeževalke, v deželi, v kateri smo že zdavnaj zamudili vlak, a se še zmeraj tolažimo, da pa imamo zato Blejski otok in človeško ribico, v deželi, kjer gre 30 % ljudi zarana k maši, potem pa vneto volijo nove obraze, je težko izreči pametno besedo. Večina te ne sliši, deset odstotkov bi te pa zato, ker razmišljaš drugače – s kolom po glavi.

Sodeč po ponavljajoči se osrednji novici prejšnjega tedna- o pobegli strupeni želvi v Mariboru, bi lahko sodili, da živimo v najbolj neproblematični državi pod soncem.

Če kdo, so obstali v razvoju in nekje v času prav mediji. Prenehali so rasti in se razvijati, raje so se kot cokla zalepili v propagandni stroj ”prvorazredne” zgodovine, nevedoč, kaj bi sami s seboj.

”Ko sem še delal kot novinar, sem slišal šalo, da je datum edina resnica, ki jo najdeš v časopisih!” je te dni izjavil prvi mož Opus dei-ja, ki se mudi pri nas, na obisku …več (piše Milena Miklavčič)