Polarizacija
Leta 1874 je časnik Slovenec, glasilo tedanje konservativne politične opcije Staroslovencev, v članku z naslovom Prostost modernega liberalizma očital svojim političnim nasprotnikom njihovo »brezumno hrepenenje po svobodi« ter njihova politična prepričanja postavil na laž. V bran in potrditev napisanega je navedel primer francoske revolucije. Francozi naj bi si naredili medvedjo uslugo, ko so obglavili kralja Ludvika XVI., saj jih je z Napoleonom doletela še hujša nadloga. Takšnih in podobnih člankov je bilo v Slovencu v vseh letih izhajanja, od leta 1873 do 2. svetovne vojne, še veliko. Na drugi strani pa časnik Slovenski narod, glasilo liberalno usmerjenih Mladoslovencev, prav tako ni izbiral besed pri obračunavanju s političnimi nasprotniki. Od samega začetka organiziranega političnega udejstvovanja na slovenskem se vidi razdelitev in polarizacija prepričanj. Huda razhajanja in neenotnost Mlado in Staroslovencev so se rezultirala v popolnem polomu na volitvah v avstrijski deželni in državni zbor. Večino glasov slovenskega volilnega telesa so dobili Nemci in Nemškutarji, Slovenci, zbrani v obeh strujah, pa so pobrali le drobtinice. Ko so na volitvah nastopili enotno, je bil uspeh zagotovljen.
Kljub nekaterim negativnim učinkom polarizacije pa je le-ta nekaj povsem običajnega skoraj povsod po svetu. V času prvega triumvirata, pa tudi prej in kasneje, v rimskem imperiju so se (ne samo z besedami) spopadali pristaši republike in cesarstva. Težnje po obnovi rimske republike so ostale vse do neslavnega propada cesarstva, leta 476. Same začetke parlamentarne demokracije v Franciji so zaznamovala razhajanja med konservativci in liberalci. Takrat sta se po sedežnem redu uveljavila tudi izraza levi in desni politiki. Političnega življenja v ZDA si ne znamo predstavljati brez pogosto si nasprotujočih demokratov in republikancev, na piedestalu britanske politike se izmenjujejo laburisti in konservativci. Tu in tam se pojavijo manjše stranke, navadno z radikalnimi prepričanji, ki dobijo sedeže v parlamentih, a se skoraj vedno hitro poslovijo.
Glede na naravo človeka, so različna politična prepričanja normalna. Misleči človek kot individuum si v procesu socializacije ustvari in sprejme vrednotno – normativni konsenz, ki se od primera do primera, od človeka do človeka, razlikuje. Po antropološki definiciji je absolutna in univerzalna resnica nekaj nemogočega. Vsaka resnica je kulturno in družbeno pogojena. Vsaka stvar se razlikuje glede na percepcijo, s katere jo opazujemo. Vi, kot pripadniki naše kulture, bi rekli, da je papir, s katerega berete te vrstice, bele barve. Eskim, ki pozna več kot dvajset različnih odtenkov bele, pa bi vas postavil na laž. Velik del sveta se je čudil, ko so Američani leta 2004 zaupali nov mandat predsedniku Bushu. A ta velik del sveta gleda na ZDA z drugačnimi očali kot Američani.
Različna prepričanja so in bodo ostala. S tem ni nič narobe. A vseeno je fino, ko znajo ljudje, kljub mnenjskim razhajanjem, stopiti skupaj. Konec koncev, tudi jaz potrebujem tako levico kot desnico za tipkanje tega teksta.
Marko Kovačevič