Relativnost arbitražnega (ne)sporazuma
(Piše dr. Marko Pavliha, ekskluzivno za Drugi svet) Naslednje leto praznujemo dvajseto obletnico temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki med drugim ohranja nekdanjo jugoslovansko mejo med Slovenijo in Hrvaško, »prava« ustava pa še dodaja, da je naša dežela ozemeljsko enotna in nedeljiva.
Po stoletjih trpke podjarmljenosti in udinjanja tujim gospodarjem smo torej končno dobili lastno domovino, ki bi jo morali vsestransko ščititi kot najdragocenejšo svojino. Napisali smo nekaj državniških uspešnic (EU, NATO, evropsko predsedovanje), zdaj pa je čas za otipljive, življenjske zgodbe, ki jih bodo razumeli in začutili preprosti ljudje, denimo odpravljanje revščine in brezposelnosti ter povrnitev zaupanja v pravno državo. Našo simpatično državico bi lahko primerjali z devetnajstletnico, ki je sicer polnoletna, brihtna, brhka in spogledljiva, a prevečkrat zaletava, krivična, sebična, razlikovalna, naivna in sprta sama s seboj.
Politiki s(m)o v tem obdobju naredili marsikaj dobrega in zavidanja vrednega, čeravno je to vse bolj subjektivna ocena upadajoče manjšine. Objektivno gledano je namreč ljudstvo razočarano in na robu malodušja. H klavrnemu stanju duhá pripomorejo boleča razmerja s sosednjimi državami, kajti premalo pozornosti smo namenili tudi dobrososedskim odnosom. Če bi si Slovenija, Avstrija, Italija, Madžarska in Hrvaška iskreno podale roké in združile moči, bi bile vplivnejše tako na evropskem kot mednarodnem prizorišču, žal pa je resnica takšna, da nas Véliki omalovažujejo in silijo na drugorazredni tir. Tako se moramo še naprej boriti za dvojezične napise na avstrijskem Koroškem in za pravice porabskih Slovencev na Madžarskem ter na drugi strani proti italijanskim plinskim terminalom, hrvaškim ozemeljskim težnjam in še zoper kakšno tegobo. Skledo smo si sevé popljuvali tudi sami – kar spomnimo se neplačanih bančnih depozitov in še nekaterih nepremišljenih potez!
O reševanju slovensko-hrvaškega spora glede kopenske in morske meje je bilo že toliko žolčnega povedanega in premalo narejenega, da so ljudje postali ravnodušni in jim je morda že vseeno, kaj se bo na koncu izcimilo, samo da bo že mir in konec te kalvarije. Priče smo bili ribiškim incidentom, dragonjskim in murskim prerivanjem, posredovanju tujcev, radikalnim zahtevam z obeh strani, nesojenemu sporazumu med pokojnima predsednikoma, belim in modrim knjigam, enostranskim razglasitvam morskih pasov, žaljivi aroganci bivših hrvaških poglavarjev (in posledično mojemu čustvenemu odgovoru v obliki poziva zoper letovanje na Hrvaškem!) ter končno prijaznosti sedanjega političnega vodstva, ki je pod taktirko slovenskega premiera po evropskih partiturah zaigralo arbitražni sporazum. Kritika slednjega sedaj zveni kot pokroviteljsko modrovanje nekega generala po končani bitki, a naj vendarle ponovno povem, da bi bil po mnenju številnih neodvisnih strokovnjakov sporazum lahko boljši. Še vedno sem svéto prepričan, da bi bila verjetnejša ugodna arbitražna odločba, če bi temeljila na zunanji pravičnosti (ex aequo et bono), tako za določitev meje na kopnem in morju, kot za teritorialni dostop na odprto morje in režim za uporabo morskih območij; odločba bi morali biti izdana in v praksi izpeljana pred dokončnim odločanjem o včlanitvi Hrvaške v EU in še bi se kaj našlo. Toda vsebina je zapečatena, zategadelj nam ostaja le pristop take it or leave it, vzemimo ali ga pustimo.
O ustavnosti arbitražnega sporazuma je na predlog vladne snovalke odločalo ustavno sodišče, čigar mnenje je, dostojanstveno rečeno, diplomatsko, ker na primer ni presojalo kakovosti sporazuma z vidika Slovenije, kar nenazadnje res ni v njegovi pristojnosti. Prav tako se je izognilo odločitvi o primerni glasovalni večini za odločanje v državnem zboru, čeravno ga je izrecno opozorilo (po mnenju nekaterih neprimerno oziroma na meji dobrega okusa), naj pretehta, ali ne bi bilo smiselno spremeniti ustave, da ne bi moglo priti do protiustavnosti naših zakonov in drugih aktov, s katerimi bomo izvršili odločbo arbitražnega sporazuma. Sodišče je tako med vrsticami sugeriralo dvotretjinsko večino vseh poslancev, ki je potrebna za ustavne spremembe, tudi glede arbitražnega sporazuma, ker odločitev arbitraže lahko poseže v drugi razdelek temeljne ustavne listine.
Ustavno sodišče je večkrat poudarilo, da bo arbitraža originarno določila potek meje na spornih delih med Slovenijo in Hrvaško. Na kopnem bo mejo konkretizirala na podlagi mednarodnopravnega načela uti possidetis iuris (po bivših administrativnih mejah), na morju pa na podlagi načela uti possidetis de facto (dejanske oblasti na morju). Na več mestih je omenjena celovitost Piranskega zaliva, eden od sodnikov pa v svojem pritrdilnem ločenem mnenju še dodatno navaja argumente, da gre za razdelitev nekdanjega pravno enotnega jugoslovanskega morja, v katerem je imela Slovenija vedno teritorialni dostop do odprtega morja. Taisti vrhunski pravnik prav tako okrepi mnenje ustavnega sodišča glede vprašanja kopenske meje z nekaterimi pravnimi in zgodovinskimi dejstvi, ki jih arbitražno razsodišče ne bi smelo prezreti.
Pravna stroka je kakopak tudi v tem primeru razcepljena, a to ni več pomembno, kajti začuda so se vse parlamentarne stranke dogovorile, da bo imelo zadnjo besedo o primernosti arbitražnega sporazuma ljudstvo na junijskem naknadnem in zavezujočem zakonodajnem referendumu. Nisem navdušen nad tovrstnim prekladanjem težkega tovora na ljudi, ki za nameček še veliko stane, a če smo kolektivno odgovarjali na eklatantno manj pomembna vprašanja, je bržkone prav, da se izrečemo tudi o tem, ali se je sedanja oblast pravilno lotila reševanja mejnega spora s Hrvaško. Pri tem se moramo zavedati vseh možnih scenarijev, od referendumske zavrnitve sporazuma in vrnitve pogajanj na ničelno točko, do takšne arbitražne odločbe, ki bi Sloveniji v skladu z žalostno tradicijo še dodatno odvzela nekaj vitalnega ozemlja in morja. Bojim se, da kratkoročno v nobenem primeru ne bomo zadovoljni, zato nas bodo pravilno ocenjevale šele prihodnje generacije.
Etično in moralno bi bilo, da bi parlament odločal z dvotretjinsko večino vseh poslancev. Bržkone bi pomagalo, ako bi se ljudstvo že predhodno prepričljivo opredelilo na posvetovalnem referendumu, ampak to najverjetneje ni več aktualno, saj bi bilo neumno in potratno organizirati dve predstavi neposredne demokracije. Srčno upam, da bo skorajda unikatna enotnost slovenske politike tlela in žarela tudi po rožnikovi prelomnici in da njeni akterji ne bodo sramotili drug drugega, če ne bodo zadovoljni z ljudsko voljo. Že zdaj bi se morali dogovoriti, kaj bodo složno storili, če bo arbitražni sporazum propadel in kako bodo skupaj pripravili čim boljši memorandum za arbitražo, če bo sporazum dokončno podprt.
Morda vas zanima, ali se bom udeležil referenduma in kako bom glasoval? Ta hip še ne vem. Absolutne resnice ni, so le eksperimenti iskanja, kot je dejal Gandhi. Zavedam se zgodovinske fatalnosti in relativnosti arbitražnega sporazuma, njegovih prednosti in slabosti, ogromno vloženega napora in hkrati zamujenih priložnosti. Med dvomesečno kontemplacijo bom poskušal v sebi poiskati strokovni kompromis, sozvočje egoizma in altruizma, simbiozo patriotizma in prijaznega sosedstva ter vsaj zadostno uresničitev pričakovanj naših zanamcev. Pri tem me bo navdihovalo stališče ustavnega sodišča, da glede spornih delov kopenske in morske meje Republika Slovenija ni omejena pri svojih predlogih in zahtevah…
Marko Pavliha
Sodelujte v anketi DS o vašem glasovanju na referendumu o arbitražnem sporazumu (levi stolpec)
Prof. dr. Marko Pavliha je mednarodno priznan pravni strokovnjak, retorik, publicist in redni profesor za gospodarsko, transportno in zavarovalno pravo. V obdobju od 2004 do 2008 se je uveljavil tudi kot prodoren politik, kjer je opravljal funkcije ministra za promet, podpredsednika parlamenta in poslanca. Je avtor ter soavtor 20 knjig in okoli 500 člankov, v zadnjem času pa se je uveljavil tudi kot pisec bloga Mare liberum.
Dr. Marko Pavliha je član ekipe gostujočih blogerjev na Drugem svetu.